Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt: Avtoportret

Avtoportret, ki je negotovo umeščen vmes med znotraj in zunaj, se sprašuje, kje je umetnost sploh na delu, hkrati pa napoveduje svojo lastno pozicijo kot nečesa vmes: instalacija je namreč tudi otvoritev širšega projekta, katerega poglavja se ne odvijajo v samem muzeju, temveč na drugih lokacijah. Avtoportret je zamaknjen v prostoru in času in kot tak uhaja nekemu takojšnjemu rezultatu, cilju, zadovoljitvi, razumevanju. Kljub temu pa v svoji konkretnosti vabi k ogledu druge razstave Umetnost na delu in k spoznavanju umetnic, ki tako kot mi razmišljajo o delu, torej k prepoznanju neke kolektivnosti, ki ji pripadamo in ki nam pripada.

Postavitev intervenira v gibanje na ploščadi. Na novo organizacijo gibanja je v vsakem primeru potrebno odreagirati – z drugačno odločitvijo, s pozornostjo ali opazovanjem, ki ga namenimo situaciji. Nekateri bodo (v)stopili v/na umetniško delo, drugi bodo s svojim mimohodom, z morebitnimi zaustavitvami in deviacijami delo dopolnili, tako kot ga dopolni, interpretira vsak bralec/gledalec/konzument umetnosti.

Intervencija v javni prostor deluje kot zareza in povabilo, izpostavlja hkrati potencialnost in praznost umetniške geste. Napeljuje na odsotnost publike – na širši problem nezanimanja za (sodobno) umetnost v Sloveniji, ki je posledica mnogih zgrešenih javnih politik, ali pač majhnosti in provincialnosti našega prostora?

Čigav je torej ta Avtoportret?