Avtoportret, ki je negotovo umeščen vmes med znotraj in zunaj, se sprašuje, kje je umetnost sploh na delu, hkrati pa napoveduje svojo lastno pozicijo kot nečesa vmes: instalacija je namreč tudi otvoritev širšega projekta, katerega poglavja se ne odvijajo v samem muzeju, temveč na drugih lokacijah. Avtoportret je zamaknjen v prostoru in času in kot tak uhaja nekemu takojšnjemu rezultatu, cilju, zadovoljitvi, razumevanju. Kljub temu pa v svoji konkretnosti vabi k ogledu druge razstave Umetnost na delu in k spoznavanju umetnic, ki tako kot mi razmišljajo o delu, torej k prepoznanju neke kolektivnosti, ki ji pripadamo in ki nam pripada.
Postavitev intervenira v gibanje na ploščadi. Na novo organizacijo gibanja je v vsakem primeru potrebno odreagirati – z drugačno odločitvijo, s pozornostjo ali opazovanjem, ki ga namenimo situaciji. Nekateri bodo (v)stopili v/na umetniško delo, drugi bodo s svojim mimohodom, z morebitnimi zaustavitvami in deviacijami delo dopolnili, tako kot ga dopolni, interpretira vsak bralec/gledalec/konzument umetnosti.
Intervencija v javni prostor deluje kot zareza in povabilo, izpostavlja hkrati potencialnost in praznost umetniške geste. Napeljuje na odsotnost publike – na širši problem nezanimanja za (sodobno) umetnost v Sloveniji, ki je posledica mnogih zgrešenih javnih politik, ali pač majhnosti in provincialnosti našega prostora?
Čigav je torej ta Avtoportret?
Na
delo! (2022–2023) se ukvarja s problemom dela. Preko
različnih umetniških situacij, ki so postavljene v specifična okolja, nas
nagovarja k razmisleku o tem, kaj je smisel in vrednost dela, na kakšne načine
delo doživljamo v vsakdanjem življenju in kako je na delu umetnost. Umetniška
dela so zato v prvem poglavju (2022) kontekstualno umeščena na tiste lokacije,
ki v družbi igrajo tvorno vlogo pri oblikovanju politik na področju dela, bolj
specifično pri oblikovanju strategij na področju dela v kulturi, v javne
servise, ki odgovarjajo na težave z delom, v institucije, ki izobražujejo
prihajajočo delovno silo in v prostore, ki skrbijo za sodobne prakse na področju
umetnosti. Tovrstna prostorska in časovna umeščenost del, namenjenih (p)ogledu
tako zaposlenih v institucijah kot povabljenim in naključnim obiskovalkam, želi
razširiti polje vidnosti umetniškega dela in njegove recepcije. V drugem
poglavju (2023) bodo umetniška dela v celoti predstavljena v razstavnem in uprizoritvenem
formatu.
