Zavod Sploh
Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt: Prosti čas NapovednikArhivFotografija

Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt: Prosti čas

Rezidenca, raziskava, intervencije
V okviru projekta Na delo!

Koncept in izvedba: Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt
V sodelovanju z: Nhandan Chirco, Davide Farabegoli, Amadeo D’alessandro, Rastko Pietro Chirco Popović

Produkcija: Teja Reba, samozaposlena v kulturi
Koprodukcija: Zavod Sploh
Partner: Associazione Culturale YANVII
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS

10.–17. 8. 2022, Estati Indiane, Cesena, Italija

Koristno vs. nekoristno delo
video

Koncept in izvedba intervujev: Teja Reba in Špela Trošt
Montaža: Tomaž Grom
Prevod: Špela Trošt

24. 4. 2023, Stara mestna elektrarna
25. 4. 2023, Stara mestna elektrarna
9. 9. 2023, festival Venere in teatro, Forte Maghera, Mestre - Venezia
2. 12. 2023, Celjski dom, Celje
2. in 3. 2. 2024, Hangar teatri, Trst, Italija




Moderne oblike preživljanja prostega časa so se oblikovale šele v drugi polovici 20. stoletja. Najpogostejše prostočasne aktivnosti so turizem, šport, kultura in zabava. Če veliko ljudi udejstvovanje v kulturi razume kot svoj prosti čas, potem umetniki delajo za kvalitetno preživljanje prostega časa drugih. Delovni in prosti čas sta tako v umetniškem delovanju temeljno prepletena. Morda deloma tudi iz tega izvira ontološko razumevanje umetnost kot prostosti. Vendar, ali ni umetnik na prostosti ujetnik prostega časa drugih? In kako se to kaže v rastoči prekarni ekonomiji 21. stoletja?

Kot ugotavljata v svoji analizi Rosalind Gill in Andy Pratt, so umetniki in kreativci nov model podjetnikov – idealnih delavcev prihodnosti. Njihova življenja so prekarna, negotova, diskontinuirana, določa jih urnik z dolgim delovnim časom. Ti delavci imajo bulimičen odnos do dela, ki je posledica izbrisa meje med delom in igro, so slabo plačani, hipermobilni, s strastno navezanostjo na delo in na svojo identiteto ustvarjalca. Ta naravnanost je mešanica bohemskega in podjetniškega stila življenja, kjer neformalna delovna okolja in specifične oblike družabnosti sprožajo globok občutek negotovosti in strahu, ki sta pogojena z nujo zaslužka za preživetje, hkrati pa z zapovedjo po inovativnosti. Kajti biti v koraku s časom pomeni dovolj hitro se odzivati in se prilagoditi na vse spremembe, ki se dogajajo v sektorju.

Umetniške rezidence, ko kulturne delavke potujejo na različne konce sveta, so danes pogost pojav. Promovirane so s strani različnih evropskih finančnih mehanizmov, ki mobilnost razumejo kot ključno pri promociji kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga, za razvoj novih partnerstev in kot priložnost za karierni razvoj in razvoj novih občinstev na evropskem teritoriju.

Če se vrnemo na razmerje med prostim časom in umetniško produkcijo, nas je na rezidenci zanimalo prav to – če je prosti čas dela prost, kako sploh umetniško delo deluje v prostem času – času, prostem od dela. Ali lahko ta vprašanja sprožijo razmislek o nečem onkraj dela? Kajti, ko se uprizoritvena umetnost izmakne tradicionalnim formam in odpre prostor pretoku energije, želja in užitkov, se vsakdanja medijska in produkcijska realnost preoblikujeta in na novo postavljata prisotnost.

Javno izvedbo projekta smo zato umestili na dan italijanskega državnega praznika. Ferragosto, ki ga Italjani praznujejo 15. avgusta, izhaja iz rimskih časov. Njegovo ime izhaja iz latinskega izraza Feriae Augusti, Avgustov počitek. Mesec avgust je namreč dobil ime po prvem rimskem cesarju Oktavijanu Avgustu. Cesar je ta praznik uvedel in ga poimenoval kar po sebi. Takrat je zapovedal, da je to dan počitka za vse svobodne Rimljane in njihove sužnje. Ta praznik je namreč sledil obdobju težkega dela in žetve žita. Cerkev je zatem ta dan prevzela za praznik Marijinega vnebovzetja, ki je eden izmed največjih Marijinih praznikov in zelo pomemben cerkveni praznik, za katerega so značilne številne procesije  po vaseh in mestih. Šele od leta 1920 dalje so Italijani na ta dan začeli tudi potovati in počitnikovati. Pod okupacijskim režimom je vlada promovirala prostočasne dejavnosti tudi za nižje razrede, ki so si tako lahko privoščili kratek oddih na obali ali v gorah. Tako je ta praznik postal znan kot čas, ko si lahko prav vsi privoščijo prosti čas.


Na delo! (2022–2023) se ukvarja s problemom dela. Preko različnih umetniških situacij, ki so postavljene v specifična okolja, nas nagovarja k razmisleku o tem, kaj je smisel in vrednost dela, na kakšne načine delo doživljamo v vsakdanjem življenju in kako je na delu umetnost. Umetniška dela so zato v prvem poglavju (2022) kontekstualno umeščena na tiste lokacije, ki v družbi igrajo tvorno vlogo pri oblikovanju politik na področju dela, bolj specifično pri oblikovanju strategij na področju dela v kulturi, v javne servise, ki odgovarjajo na težave z delom, v institucije, ki izobražujejo prihajajočo delovno silo in v prostore, ki skrbijo za sodobne prakse na področju umetnosti. Tovrstna prostorska in časovna umeščenost del, namenjenih (p)ogledu tako zaposlenih v institucijah kot povabljenim in naključnim obiskovalkam, želi razširiti polje vidnosti umetniškega dela in njegove recepcije. V drugem poglavju (2023) bodo umetniška dela v celoti predstavljena v razstavnem in uprizoritvenem formatu.

10.2.2022

Na delo! #1: Jaz ne delam, jaz prakticiram kolektivnost / Loup Abramovici / Stara mestna elektrarna, Ljubljana

Performans, 30’
V okviru projekta Na delo! (Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt)

Koncept in izvedba: Loup Abramovici
Partner: Zavod Bunker (v okviru evropskega projekta Stronger Peripheries: Southern Coalitions)

10. 2. 2022, Stara mestna elektrarna Ljubljana

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni