Loup Abramovici, Tomaž Grom, Teja Reba, Špela Trošt: Prosti čas

Moderne oblike preživljanja prostega časa so se oblikovale šele v drugi polovici 20. stoletja. Najpogostejše prostočasne aktivnosti so turizem, šport, kultura in zabava. Če veliko ljudi udejstvovanje v kulturi razume kot svoj prosti čas, potem umetniki delajo za kvalitetno preživljanje prostega časa drugih. Delovni in prosti čas sta tako v umetniškem delovanju temeljno prepletena. Morda deloma tudi iz tega izvira ontološko razumevanje umetnost kot prostosti. Vendar, ali ni umetnik na prostosti ujetnik prostega časa drugih? In kako se to kaže v rastoči prekarni ekonomiji 21. stoletja?

Kot ugotavljata v svoji analizi Rosalind Gill in Andy Pratt, so umetniki in kreativci nov model podjetnikov – idealnih delavcev prihodnosti. Njihova življenja so prekarna, negotova, diskontinuirana, določa jih urnik z dolgim delovnim časom. Ti delavci imajo bulimičen odnos do dela, ki je posledica izbrisa meje med delom in igro, so slabo plačani, hipermobilni, s strastno navezanostjo na delo in na svojo identiteto ustvarjalca. Ta naravnanost je mešanica bohemskega in podjetniškega stila življenja, kjer neformalna delovna okolja in specifične oblike družabnosti sprožajo globok občutek negotovosti in strahu, ki sta pogojena z nujo zaslužka za preživetje, hkrati pa z zapovedjo po inovativnosti. Kajti biti v koraku s časom pomeni dovolj hitro se odzivati in se prilagoditi na vse spremembe, ki se dogajajo v sektorju.