Špela Trošt: 636,78

Ker so jo ukinili 1. 1. 2009, v njeni delovni knjižici ne piše:
- doktorica filozofije in teorije vizualne kulture

Starostna pokojnina bi znašala …

»Moje telo kot vidna stvar je vsebina v velikem prizoru. Toda moje telo, ki vidi, podpira to vidno telo in z njim vse, kar je vidno.« (Merleau-Ponty, Maurice. 2000. Vidno in nevidno. Phainomena. Ljubljana: Nova revija, 122)
V telesu so zapisane sledi dela. V telo se vpisujejo izkušnje od rojstva do smrti, izkušnje generacij pred nami, genetski in socialni spomin, zgodovinske in kulturne afirmacije.
Posegi na in v sodobno telo so vse bolj radikalni. Diktatura videza sproža dva izrazito nasprotna pojava, lepotne operacije in alternativno zaznamovano tetoviranje in prebadanje.
Ona vztraja v (ne)učinkovitem, (ne)trpežnem, (ne)popolnem, (ne)emancipiranem, (ne)zadostnem, (im)potentnem, zastarelem, v svojem telesu.

Na delo! (2022–2023) se ukvarja s problemom dela. Preko različnih umetniških situacij, ki so postavljene v specifična okolja nas nagovarja k razmisleku o tem, kaj je smisel in vrednost dela, na kakšne načine delo doživljamo v vsakdanjem življenju in kako je na delu umetnost. Umetniška dela so zato v prvem poglavju (2022) kontekstualno umeščena na tiste lokacije, ki v družbi igrajo tvorno vlogo pri oblikovanju politik na področju dela, bolj specifično pri oblikovanju strategij na področju dela v kulturi, v javne servise, ki odgovarja na težave z delom, v institucije, ki izobražuje prihajajočo delovno silo, in v prostore, ki skrbijo za sodobne prakse na področju umetnosti. Tovrstna prostorska in časovna umeščenost del, namenjenih (p)ogledu tako zaposlenih v institucijah kot povabljenim in naključnim obiskovalkam, želi razširiti polje vidnosti umetniškega dela in njegove recepcije. V drugem poglavju (2023) bodo umetniška dela v celoti predstavljena v razstavnem in gledališkem formatu.