Neforma

Neforma #85 – spletna predstavitev (7.4. od 18h naprej)

https://vimeo.com/528856421

Ples: Kristýna Šajtošová, Kristina Aleksova
Glasba: Etbin Štefančič, Marko Jenič

Program za leto 2021 sta zasnovala Suzana Koncut in Andrej Fon.

Neforma #85 bo gostila ustvarjalki in ustvarjalca, ki skupaj še niso nastopali. Bolj kot na podlagi skupne zgodovine in referenc so napaberkovani po asociativni logiki, ki je vedno osebna. Torej povsem v duhu serialke, kjer so tveganje, zadrega in slepe ulice prej vrednota kot tabu. Nastop bo na posluh in ogled spet na voljo le preko spleta in sicer iz frontalne, pristranske in ptičje perspektive. 

Etbin Štefančič, 1952, bo prvič na Neformi. Glasbenik, ki ni del v zadnjem desetletju porajajoče se impro glasbene scene. Prej njen dedek v drugem kolenu. Nepripravljenega me je doletel njegov solistični nastop  na Sajeti 2005. Precizen, virtuozen, a ne čistunski, hipnotičen klasični kitarist, nagnjen k psihedeličnem folku. Vsaj zame, zelenca, je bil sveže odkritje.  Zdel se mi je po krivem zapostavljen skrit biser. Tako preberemo na njegovi spletni strani:

Glasba, tako komponiranje kot izvajanje na klasični kitari, je Etbinu rdeča nit, ki jo poleg likovnega, predvsem grafičnega oblikovanja, v plejadi dejavnosti prepleta s sodelovanjem pri filmu, gledališču, radiu, televiziji in multimedijskih projektih. Dopolnjujoča celovitost slednjih pa je pridobila novo razsežnost prav s pomočjo empatije, ki je glasbenega samotarja privedla do različnih oblik druženja – od skupinske improvizacije in ustvarjanja partitur za komorne zasedbe, do glasbenega vzgojno-pedagoškega, socialnega dela z otroki in ogroženimi skupinami ljudi z obrobja družbe. 

Marko Jenič tudi ni več mladenič. Čeprav je tudi on grafik in likovni pedagog,  je poznan predvsem kot  prva violina v Dionizovem komornem godalnem orkestru (ker so podatki o Jeniču na medmrežju skopi in nepreverljivi, sem si to preprosto ...). Nezamenljiv pečat pušča tudi v zasedbi »Oholo!« Oholosti pa ne moremo očitati tenkočutnemu poslušanju in odzivanju, dialoškosti  in intuitivnosti  njegove glasbene igre.  Pretresanje generacijskih razlik in postavitev izven cone udobja –  na to stavim pri tokratnem izboru glasbenikov-likovnikov!

Kristina Aleksova, plesalka, pedagoginja in koreografinja, se je po končani Srednji glasbeni in baletni šoli umetniško kalila v ljubljanskem baletnem ansamblu in graškem opernem gledališču. Danes deluje kot samostojna umetnica na področju baleta, sodobnega plesa in performativnih umetnosti. Redno obiskuje Via Negativa Lab, kjer razvija svoje samostojne projekte. Je študentka Akademije za ples v Ljubljani in poučuje balet na Praktikumu sodobnih plesnih umetnosti. Leta 2018 je zasnovala performans Srce, ki stalno spreminja strukturo in se umešča v različna prizorišča. V zadnjih letih je kot soavtorica in izvajalka sodelovala v predstavah Golo življenje, ParquetBall, 356 padcev in v otroški predstavi OHO, ki sta jo ustvarila skupaj s plesalcem Loupom Abramovicijem. 

Telo v gibanju in plesni jezik sta zanjo način komuniciranja  in možnost, da o navadnih stvareh govori po nenavadnih poteh, nenavadnosti pa sprejme kot navadnosti. Ker je tudi članica mnogoličnega, kameleonskega umetniškega kolektiva Hupa Brajdič, verjetno lahko k temu pristavimo še obilje domišljije, ki uravnoteža baletno disciplino, strogo lepoto in tudi konceptualno prodornost, kakršno kaže v performansih.

Kristýna Šajtošová je sodobna plesalka, koreografijna, performerka in pedagoginja, ki deluje na področju sodobne umetnosti na Češkem in v Sloveniji. Po študiju na Duncan Centre Conservatory v Pragi je nadaljevala izobraževanje na Royal Coservatorie v Antwerpnu. Od leta 2017 je članica Spitfire Company (CZ), od istega leta pa je umetniško aktivna tudi v Sloveniji. Sodeluje s številnimi slovenskimi umetniki, Gregorjem Luštkom, Majo Delak, Kajo Lorenci, Žiganom Krajnčanom ... S pedagoškim delom aktivno širi svoje znanje, zlasti skozi načela improvizacije, ki izhajajo iz njenega poglobljenega zanimanja za instantno kompozicijo.

Ples je zanjo priložnost za razmah ustvarjalnosti v polnem pomenu – zlasti v plesni improvizaciji oziroma instantni kompoziciji, ki lahko po njenem mnenju doseže človekov dejansko avtentičen kreativni potencial. Ustreza ji hitro menjavanje vlog perfermerke, kompozitorke, koreografinje v nepredvidljivih situacijah. Menjavajo in osupljivo kombinirajo pa se pri njej tudi poetična mehkoba, eksplozivna dinamika, prefinjena točnost.