Zavod Sploh
(Ne)formaArhivKritikaFotografijaVideo

(Ne)forma

(Ne)forma, serija izvedbenih improvizacij, povezuje dva medija, oziroma ustvarjalce iz dveh umetnostnih zvrsti, glasbenike, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalce, katerih glavno orodje je njihovo telo; neguje in omogoča razvoj improvizacije kot prakse in odrskega dogodka; je študijsko-procesno orientirana in pozdravlja napake, zdrse, odrske katastrofe, saj se zaveda, da so to najboljši študijski primeri.

V letu 2022 cikel snujeta  Loup Abramovici in Vid Drašler.

Če ne želimo, da (Ne)forma sama po sebi postane oblika, moramo sodelujočim umetnikom odpreti možnost, da predlagajo in preizkusijo svoje konceptualne parametre. Poleg plesalcev in glasbenikov bo (Ne)forma k skupnemu razmišljanju o improvizaciji povabila tudi režiserje performansov, pisce ali pesnike. Ideja je predstaviti ljudi, ki imajo poseben pristop do odra in umetnosti na splošno. S tem ko jih pripeljemo na ozemlje živega dogodka, verjamemo, da bi to lahko odprlo ustvarjalne izkušnje za vse udeležence (Ne)forme, tudi za občinstvo samo. Če je (Ne)forma do zdaj vabila umetnike kot goste, novi cikel vabi umetnike kot gostitelje. Odločijo se lahko spremeniti protokole, predlagati različne načine sodelovanja z občinstvom in celo lokacijo in format svoje improvizacije.


Cikel snovali
2010 do 2014 - Špela Trošt in Tomaž Grom
2015 do 2018 -  Katja Legin in Jošt Drašler
2019 -  Kaja Lorenci in Jošt Drašler2020 -  Tina Valentan in Jošt Drašler2021 -  Suzana Koncut in Andrej Fon

Neforma_Beleženje

Seznam Neform

7.9.2021

Neforma#89: Matej Kejžar, Mala Kline, Sara Korošec, Žiga Jenko

Neforma 89, 7.9. Španski borci

Matej Kejžar, Mala Kline, Žiga Jenko, Muzikačaka (Sara Korošec)

Če bi zbrali izhodišča, ki zaznamujejo delo tokratnih gostov Neforme, bi lahko iz njih sestavili kar prodorno definicijo tega cikla. Vsi se vztrajno poskušajo izmikati konvencijam, a jih hkrati zaznamuje široko znanje o njih, ki prvo sploh pogojuje. Dolgoletne izkušnje napajajo vsega očiščeno in surovo energijo večnega začetništva z zaupanjem. Zaupanjem, ko gre gib in zvok v neznano. In kot vedno – vse bo pogojeno z nepredvidljivostjo prvega srečanja sodelujočih.

MATEJ KEJŽAR, plesalec, koreograf in pedagog, je končal amsterdamsko koreografsko fakulteto SNDO in The X-Group, podiplomski študij programa P.A.R.T.S. v Bruslju, medtem pa tudi semester pri Trishi Brown v New Yorku. Od leta 2009 živi v Bruslju, kjer je bil med drugim član plesnega ansambla Rosas Anne Terese De Keersmaeker. Je avtor številnih plesnih predstav, ki jih je doma ustvarjal v produkciji PTL, Exodosa, Maske, CD, Emanata, Pekinpaha, predstavljene pa so bile po vsem svetu, tudi na Avignonskem festival in na beneškem arhitekturnem bienalu. Kot pedagog in gostujoči koreograf je sodeloval s številnimi tujimi institucijami, bruseljskim PARTS, amsterdamskim SNDO, salzbruškim SEAD, dunajskim ImpulsTanz, taiwansko TUNA, moskovskim TSEH in singapurskim Frontiere Dance Land. Kejžar je z zavodom Pekinpah tudi iniciator mednarodne plesne platforme Pajek, ki je prerasla v Festival Radikalnih teles Pajek. Razvija svojske oblike eksperimentalne plesne prakse, najprej Time and Space Re-Mix, nato Language Sausage.Če Mateja prosiš za nekaj stavkov o njegovem odnosu do giba, plesa, telesa, napiše pet strani …, ki vključujejo tudi razmislek o individualnosti, o vseprisotnosti koreografije kot orodja regulacije in apropriacije, o detektiranju okostenelih družbenih vzorcev in hierarhij, pa tistih vzorcev, ki že vklepajo tudi improvizacijo kot metodo gradnje umetniškega dogodka in jo spreminjajo v (preveč) prepoznaven stil. Njegova vprašanja, kako v improvizaciji dejansko vzdrževati nepredvidljivost, kako se izogniti nereflektirani določenosti, kako ohraniti široko potencialnost dogodka, so tehtna izhodišča za Neformo.

MALA KLINE, koreografinja, plesalka in filozofinja, ustvarja v Sloveniji in Belgiji in je eno najprepoznavnejših koreografskih imen svoje generacije z obsežnim in mednarodno priznanim koreografskim opusom, ki ga zaznamuje metodološko natančno razvita plesna praksa. Njeno samostojno koreografsko delo vse od začetkov izhaja iz gradnje nenavadnih odrskih podob, ki nikoli ne preidejo na raven razvidnega in nedvoumno strukturiranega odrskega znaka, ampak prej ustvarjajo specifična, pomensko pretočna in potentna ozračja, sestavljena iz konsistentnih in metodološko natančno organiziranih koreografskih organizmov. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugimi Zlato ptico, več Povodnih mož ter nagrado Ksenje Hribar za koreografijo. Doktorirala je iz filozofije in magistrirala iz gledališča. Je certificirana terapevtka Saphire® tehnologije sanjanja in avtorica dveh knjig, Capfico: Writings From the Belly of the Whale in Gledališča potencialnosti: Med etiko in politiko. Za zadnjo je prejela nagrado Ksenje Hribar za teorijo in publicistiko. Ustanovila je DREAMLAB, School of Images Slovenia, in ELIAS, mednarodni rezidenčni prostor za raziskovalce in vizionarje s področja umetnosti in znanosti.Mala je filozofsko podkovana in pronicljiva ustvarjalka, a njene stvaritve daleč od intelektualizmov prevzamejo predvsem z močjo fascinacije, z gradnjo svojskih in skoraj otipljivo navzočih imaginarnih prostorov, s poglobljenim zasledovanjem transformativnosti – ne zgolj z vidika imaginacije in estetike, ampak tudi z vidika družbenega, političnega. Tudi njej gre torej za odmikanje od pričakovanega in za razpiranje potencialnosti, številna izhodišča se križajo z Matejevimi, s katerim že zelo dolgo nista bila skupaj na odru.

ŽIGA JENKO je tistim, ki spremljajo dogajanje na naši podtalni sceni znan že od sredine devetdesetih let. Bil je karizmatični frontman pri Rhytm Thieves, kasneje pri Crazed Farmers in oOo. Če grobo analiziramo njegov glasbeni razvoj, opazimo, da gre vseskozi za obrobne in glasne muzike. A da se z leti oddaljuje od žanrskih konvencij k muziciranju, ki bolj kot na strukturo stavi na spontanost in drvenje v Tukajinzdaj, brez spon in tabujev. Ostale so zgolj reminiscence punk rocka ali, če pogledamo drugače: ostala je esenca, močna surova zvočna energija.Njegovo vokalno improviziranje – v katerem je zaenkrat blažen med ženami – pa ga kaže v še subtilnejši luči. Hkrati igriv in smrtno resen, čuječ in neposlušen. Oznaka za edinega predstavnika »moške kvote« v slovenskem bazenčku impro vokaliziranja, je pravzaprav pogojna, saj njegova raba glasu – prav je in spodobi se – preči spolne predznake in uspešno zdrma poslušalkino-poslušalčevo predstavo o »moškem petju«.

MUZIKAČAKA je skupina-ženska oziroma one-woman-looper band Sare Korošec. Muzikačaka je projekt, skupina, žival, prostor ali koncept, ki išče sredino med umetnim in naravnim, med načrtovanostjo in naključji, med formo in improvizacijo, med robnostjo in centrom. Pojem samote še vedno ostaja središčna točka ustvarjanja. Med kurjenjem krušne peči, ustavljenim časom in neskončnimi hribi sredi Haloz nastaja glasba vokalnih plasti, robustnih elektronskih ritmov, zvokov klavirja, terenskih posnetkov in besed.Haloška puščavnica je bila povabila na Neformo iskreno vesela. Z Žigom glasbeno še ni sodelovala, sta pa svojčas oba kot glasbena novinarja polnila eter Radia Študent, kar je že skoraj garancija za široko poznavanje glasbenih tradicij in svobodomiseln pogled na glasbo. Potrjuje se kot avtorica, ki konsistentno razvija svoj solistični glasbeni izraz, hkrati pa ni del »impro scene«, zato je to povabilo gotovo tehtno in ravno toliko tvegano.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni