Zavod Sploh
(Ne)formaArhivKritikaFotografijaVideo

(Ne)forma

Neforma, serija izvedbenih improvizacij, povezuje dva medija, oziroma ustvarjalce iz dveh umetnostnih zvrsti, glasbenike, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalce, katerih glavno orodje je njihovo telo; neguje in omogoča razvoj improvizacije kot prakse in odrskega dogodka; je študijsko-procesno orientirana in pozdravlja napake, zdrse, odrske katastrofe, saj se zaveda, da so to najboljši študijski primeri.

V letu 2024 cikel snujeta Nataša Živković in Samo Kutin.

Če ne želimo, da Neforma sama po sebi postane oblika, moramo sodelujočim umetnikom odpreti možnost, da predlagajo in preizkusijo svoje konceptualne parametre. Poleg plesalcev in glasbenikov Neforma k razmišljanju o improvizaciji vabi tudi pisce. Ideja je predstaviti ljudi, ki imajo poseben pristop do odra in umetnosti na splošno. S tem ko jih pripeljemo na ozemlje živega dogodka, verjamemo, da bi to lahko odprlo ustvarjalne izkušnje za vse udeležence Neforme, tudi za občinstvo samo. Neforma vabi umetnike kot goste in obenem kot gostitelje. Odločijo se lahko spremeniti protokole, predlagati različne načine sodelovanja z občinstvom in celo lokacijo in format svoje improvizacije.

Pretekli dogodki

Zapisi o izvedbah
Programski sodelavci

2024 Nataša Živković in Samo Kutin
2023 Nina Fajdiga in Andrej Fon
2022 Loup Abramovici in Vid Drašler
2021 Suzana Koncut in Andrej Fon
2020 Tina Valentan in Jošt Drašler
2019 Kaja Lorenci in Jošt Drašler
2015 do 2018 Katja Legin in Jošt Drašler
2010 do 2014 Špela Trošt in Tomaž Grom

10.3.2023

(Ne)forma #100 ob 20h Španski borci, Ljubljana

Ne)forma #100
10. 3.2023 ob 20h
Španski borci, Ljubljana
 
Nastopajoči
Žiga Jenko, Nina Farič, Katja Legin in Leon Marič
 
Jubilejna, stota edicija serialke, kjer improviziran gib in zvok včasih čelno trčita, drugič drvita en mimo drugega, tu pa tam čudežno sobivata na odru kot »prava predstava«. Nimamo prave predstave kako bo tokrat ... pravzaprav, kot vedno: nepredvidljivo. Ste jih zamudili že 99? Ujemite stoto!
 
(Ne)forma, serija izvedbenih improvizacij, povezuje dva medija, oziroma ustvarjalce iz dveh umetnostnih zvrsti, glasbenike, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalce, katerih glavno orodje je njihovo telo; neguje in omogoča razvoj improvizacije kot prakse in odrskega dogodka; je študijsko-procesno orientirana in pozdravlja napake, zdrse, odrske katastrofe, saj se zaveda, da so to najboljši študijski primeri.

Če ne želimo, da (Ne)forma sama po sebi postane oblika, moramo sodelujočim umetnikom odpreti možnost, da predlagajo in preizkusijo svoje konceptualne parametre. Ideja je predstaviti ljudi, ki imajo poseben pristop do odra in umetnosti na splošno. S tem ko jih pripeljemo na ozemlje živega dogodka, verjamemo, da bi to lahko odprlo ustvarjalne izkušnje za vse udeležence (Ne)forme, tudi za občinstvo samo. Če je (Ne)forma do zdaj vabila umetnike kot goste, novi cikel vabi umetnike kot gostitelje. Odločijo se lahko spremeniti protokole, predlagati različne načine sodelovanja z občinstvom in celo lokacijo in format svoje improvizacije.
 
V letu 2023 cikel snujeta Nina Fajdiga in Andrej Fon.
 
Žiga Jenko je tistim, ki spremljajo dogajanje na naši podtalni sceni, znan že od sredine devetdesetih dalje. Bil je karizmatični frontman pri Rhytm Thieves, kasneje član Crazed Farmers in oOo. Če grobo analiziramo njegov glasbeni razvoj, opazimo, da gre vseskozi za obrobne in glasne muzike. A da se z leti oddaljuje od žanrskih konvencij k muziciranju, ki bolj kot na strukturo stavi na spontanost in drvenje v tukajinzdaj-u , brez spon in tabujev. Ostale so zgolj reminiscence punk rocka ali pa, če pogledamo drugače:  ostala je esenca- močna surova zvočna energija.
Njegovo vokalno improviziranje, mimogrede – v tem je zaenkrat blažen med ženami, pa ga kaže v še subtilnejši luči. Hkrati igriv in smrtno resen, čuječ in neposlušen. Kot edinega predstavnika »moške kvote« v slovenskem bazenčku impro vokaliziranja ga pravzaprav označujem  pogojno, saj njegova raba glasu, prav je in spodobi se, preči spolne predznake in uspešno zdrma poslušalkino-poslušalčevo predstavo o »moškem petju«.
 
Nina Farič se prav tako že dobri dve dekadi ustvarjalno mota po dekadentnih špelunkah pri nas in na tujem. Če komu kaj pomenijo eminentna prizorišča in »višja« kultura, omenimo še, da je nastopila na ARS Electronica v Linzu, skladala zvočne podlage za performanse, teater, film, animacije ... Pod psevdonimom KIKIRIKI od leta 2009 eksperimentira z doma scinjenimi elektronskimi vezji in večinoma analognimi sintetizatorji. Izdala je več albumov, EPjev in sodelovla na kompilacijah domačih in tujih založb.
 Bo čislana nojzerka premogla dovolj odzivnosti, ki jo običajno imamo za zaželeno kvaliteto v impro kontekstih? A je sploh možno in ali si sploh želi nadeti uzde pregovorno nepredvidljivim vozliščem kablovja, potenciometrom, transformatorjem, gumbom in stikalom ... Če je odgovor: ne …  Bomo v svetu, kjer so nadzor, odzivnost, konsenz, kompromis ipd. samoumevni v skoraj vseh sferah bivanja to občutili kot osvežitev?
 
Katjo Legin smo opazili  že kot dijakinjo (Umetniška gimnazija, smer Sodobni ples), ji sledili na Laban plesno akademijo (London) in kot članici EnKnapGroup. V času magistrskega študija gledališke režije na AGRFT se je ukvarjala z vpršanjem improvizacije in živosti v performerjevem delu ter napisala daljši tekst, ki je leta 2015 izšel kot knjiga Dvojnosti: Performer in njegovo delo (MGL). Skozi ta čas je snovala svoje plesne projekte ter v zadnjih petnajstih letih kot plesalka/performerka sodelovala z velikim številom ustvarjalcev iz polja uprizoritvenih umetnosti. 2012 je iniciirala No!training Lab, laboratorij, v katerem se je ekipa performerjev in avtorjev več let posvečala vprašanjem performativnih kvalitet in veščin. 2015 so ustvarili predstavo Variacije na počasnost: TIME OUT. Deluje v zelo razilčnih vlogah – kot dramaturginja, koreografinja, zunanje oko, mentorica, pedagoginja, piska, kuratorka. V zadnjih letih jo zanima snovanje/kompozicija odrskega dela kot dogodka, ki se zgodi (šele) v prisotnosti vseh vpletenih (občinstva in akterjev). Z gledališkim režiserjem Tomijem Janežičem umetniško vodita Ustvarjalni center Krušče, kreativno posestvo na Notranjskem.
 
Leon Marič je aktiven plesalec in improvizator na plesni neodvisni sceni, doma in v tujini. Svoje plesne in umetniške interese je začel razvijati na Umetniški gimanziji (smer sodobni ples) v Ljubljani. Za tem je zaključil šolanje na univerzi “Anton Bruckner Privatuniversitat Linz” in diplomiral iz smeri Sodobni ples in študij giba ter performansa. Med študijem je kot plesalec sodeloval pri veliko projektih, od leta 2014 sodeluje s koreografom Alessandrom Sciarronijem, bil je del različnih mednarodnih festivalov: Implustanz dance festival, Biennale di Venezia, Biennale de Lyon, Jerusalem International Dance Week, No Limits Berlin; in sodeloval s koreografi: Francesco Scavetta, Michael Turins, Akemi Takeya, Luke George, Editt Braun, Mtjaž Farič, Magdalena Reiter, Maja Delak in Luka Prinčič ... Je redni performer Tehnoburleske (Emanat) in del plesnega aktiva na SVŠGUGL.

Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni