Neforma

Kuham si špagete s paradižnikovo omako in sladkim krompirjem, po svetu pa se kuhajo vojne. V podalpski zakuhi, imenovani Slovenija (citirano iz teksta Luke T. Zagoričnika), novice spremljamo brez kakšnega posebnega odziva.
Iz poletne vročine skočimo na minus, pa nazaj. Pozabili smo že na lanske neprilike.
Zdržimo vse, otoplitve in zaostritve, podražitve in otežitve.
Umetnost nič ne reši, prebuja pa nas iz vsakdanje otopelosti, (z)draži misel, oko in uho ter v samoumevnosti vnaša vprašaje in klicaje.
Georg Wissa je zvočni umetnik, ki raziskuje z glasom in zvočili. Zavezal se je resnemu diletantstvu, da bi ostal povezan s svojim srcem. Četudi priznava, da bi se v tem procesu lahko izgubil, je to tveganje, ki ga je pripravljen sprejeti. "Pogosto želja po takojšnjem izražanju preglasi prizadevanje za perfekcionizem."
Rad se znajde v prostorih in situacijah, ki ga presenečajo (prizorišča, občinstvo, nepričakovane situacije, pokrajine, zvoki strojev in narave...), rad na odru improvizira z ljudmi, ki jih prej še ni srečal in rad nenehno razvija odnose. Verjame, da je improvizacija prav zaradi nepričakovanosti in negotovosti toliko bolj prezentna.
Matej Magajne je kitaro prvič prijel v roke pri 14. letih in začel z ustvarjanjem kot samouk. Je levičar in od tod izvira njegova posebnost, da igra kitaro obrnjeno na levo, brez spreminjanja pozicije strun. Do 20. leta je večinoma preigraval muziko ustvarjeno v 70-ih letih, nato pa je iz želje po avtorskem izrazu soustanovil instrumentalni trio Feedback, katerega avtorsko mešanico rocka, bluesa in jazza danes lahko slišimo v štiričlanski zasedbi. Želja po improvizaciji in zanimanje za različne glasbene zvrsti sta Mateja pripeljali do ustvarjanja v eksperimentalnem cirkusu Salamandra salamandra, kompleksnem art rock kvartetu Goran Utan Bend in blues rock peterici Poltrona Express.
Z zasedbo Matej Magajne Band je javnost prvič presenetil kot tekstopisec in pevec.
Čeprav sam pravi, da veliko več časa nameni poslušanju kot igranju glasbe, ga z malo sreče lahko ulovimo v kakšni od lukenj slovenskega klubovja. Trenutno največ nastopa z Bakalino Veliko, ki je bila opredeljena za enega od draguljev sodobnega avtohtonega raziskovalnega folka.
Magajne lokalne tokove rocka, bluesa, jazza in fusiona zaznamuje s samosvojim pristopom do ubiranja strun, katerih zven poslušalca ujame v čarobno igrivost.
Morda res drži legenda, ki pravi, da je začel igrati kmalu po tem, ko ga je dušni pastir s kitaro lopnil po glavi, ker je zaspal pri bogoslužju.