Neforma #118
14. 4. 2025 ob 20h, Španski borci
Bojana Robinson, Rajko Muršič, Burja Podlesnik in Vid Drašler
Danes
nič o dnevni politiki, nič o preštevanju žrtev v Gazi, nič o potresih,
nič o Trumpu in nič o slovenskem duhovniku. V tej (dis)kontinuiteti
družbenega sveta obračam misel in se zagledam – zaglodam v ko(s)t
improvizacije, »simbol za svobodo, ki je ni« (Nina Dragičević). Tokrat
improviziram s citati iz Narobe / Na robu glasbene prakse (Sploh, 2022),
jih jemljem iz konteksta, si jih prilaščam. Improvizacija je »mnogokrat
tudi praksa regeneracije. Je nekaj, v kar pripelje izčrpanost, a je
hkrati obratno od izčrpanosti, je praksa napajanja, resetiranja,
(ponovnega) osmišljanja« (Pia Brezavšček). Kot vabilo na aprilsko
edicijo citiram Špelo Trošt, ki v prispevku Paranje robov citira
Rancièrja:
»ko si bitja, ki jim je namenjeno ostati v nedeljivem
prostoru dela, kjer ni časa za druge stvari, vzamejo ta čas, ki ga
nimajo, da se potrdijo kot udeleženci skupnega sveta, da tistemu, česar
ni bilo videti, dajo vidnost; ali da tistemu, kar je bilo slišati samo
kot hrup telesa, dajo slišnost govora, ki razpravlja o skupnem.« Jacques
Rancière: Emancipirani gledalec (Maska, 2010)
Emancipirana
gledalka, gledalec, poslušalka, poslušalec – vzemi si ta čas, ki ga
nimaš, in pridi v Španske borce, 14. aprila ob 20h, na Neformo #118,
kjer nas bodo v udeleženje, izkušnjo ter interpretacijo možnega skupnega
sveta popeljali: Bojana Robinson, Rajko Muršič, Burja Podlesnik in Vid
Drašler.
Vabljene in vabljeni tudi k branju preteklih refleksij –
nazadnje Jaka Bombač, ki se je na marčevski Neformi znašel »v vesolju
znotraj vesolja« (https://www.sploh.si/si/premislek/neforma_belezenje/jaka-bombac-petnajst-vrtljajev-neforme), Jošt Jesenovec pa se v beleženju februarske edicije sprašuje, v katerem (nav)kl(j)ubu plešemo: https://www.sploh.si/si/premislek/neforma_belezenje/jost-jesenovec-v-katerem-klubu-pa-ti-pleses.
V letu 2025 cikel snujeta Nataša Živković in Samo Kutin.
Burja Podlesnik se
je s plesom začela ukvarjati pri treh letih in se je po igranju
športov, kot sta odbojka in tenis, popolnoma posvetila plesu na Svšgugl v
Ljubljani. Šolanje je nadaljevala na Švedskem, v programu NEFCD (New
Education for Contemporary Dance) in se po tem pridružila IlDance-ovi
mladinski kompaniji IlYoung, kjer je plesala v "Self Contained"
koreografa Israela Alonija. Burja trenutno zaključuje svoje šolanje na
ArtEZ University of the Arts v Arnhemu na Nizozemskem. Med študijem je
nastopala v »Addio alla Fine« kompanije ICK Amsterdam, sodelovala z
Miguelom Altunage Verdicie-jem v »Trickster«, plesala v »Triptych«
koreografinje Caroline Finn. Ustvarila je dela, kot so solo »Snippet«,
skupinsko delo »Leftovers« ter dueta »In My Room« in »Two Men In
Underwear«. Skozi ustvarjanje se je začela spraševati o svoji vlogi
umetnice v današnji družbi in začutila odgovornost, da izzove svet, v
katerem živimo skozi intervencijo in preobrazbo trenutnih simbolnih
okvirov. S kritičnim odzivom na aktualno realnost si v okviru svojega
koreografskega dela prizadeva preoblikovati prostor, ki je dan stvarem,
ki nimajo prostora, in ozvočiti stvari, ki drugače ostanejo tihe.
Bojana Robinson je
koreografinja, plesalka in performerka iz Beograda, ki živi v
Ljubljani. Avtorska predstava Oh, how very ordinary (soavtorica Katja
Legin), je gostovala na festivalu Mladi levi, Krušče Festival, Desire
Central Station Festival in na Gibanici. Avtorska predstava Mašina je
imela premiero v Cankarjevem domu in gostovala na Kondenz festivalu v
Beogradu. V zadnjih letih sodeluje s koreografinjami Matejo Bučar,
Snježano Premuš in Andrejo Rauch Podrzavnik. Diplomirala je na Akademiji
za ples v Salzburgu (SEAD) in končala Erasmus program “Dance as
integrated in society and humanity” (SEAD in SNDO).
Več na: Bojana Robinson | koreografski imenik
Rajko Muršič
V
prejšnjem stoletju je igral v nekaj eksperimentalnih rokovskih skupinah
in improvizatorskih zasedbah (Mi, Gromska strela, Nebodigatreba,
Avantkurent), nastopal pa je tudi kot solist. V zadnjih dveh desetletjih
se ponovno prepušča navdihu trenutka in analogno-električnemu brkljanju
z zvoki električnih kitar. Občasno nastopa s plesalcem Ryuzom Fukuharo,
bobnarjem Žigo Ipavicem, sodeluje tudi z umetnico Sašo Bezjak.
Povezave na spletu:
Altera pars 1992: https://www.youtube.com/watch?v=IkchM0K19mY
Improvizacija za Rog in orkester, Transforma 2016: https://www.youtube.com/watch?v=m1P9OgG5W_I
Z Ryuzom Fukuharo v GT 22, 26. 9. 2020: https://www.youtube.com/watch?v=0rQZRKQMj0w
O Vidu Drašlerju lahko
govorimo na več načinov. Od tega, da ga vztrajno srečujemo na festivu
in dogodkih Ignor, kjer svojo glasbo staplja s poezijo, do mnogih
dogodkov, ki jih organizira v okviru cila koncertov Taktišče. V zadnjem
času smo ga lahko slišali v zasedbah TiTiTi, Trojnik, Oholo in Svojat,
kjer poleg steady beata vsakič znova razpira tudi polje improvizirane
glasbe. V mnogih primerih je backbone benda, vedno pa je bobnar, ki
sošpilavcu odpira prostor in z njim deli muziko. Zareže, kjer rezati gre
ter na plin in zavoro pritiska s tenkočutnostjo izkušenega mehanika ;)
ki domuje v drobovju svojega inštrumenta, ga posluša, se nanj odziva,
spremlja, se navdihuje, vzpodbuja in umika … skratka igra in igra se! Je
skladatelj, pedagog, improvizator, pred vsem pa glasbenik