Zavod Sploh
NeformaArhivKritikaFotografijaVideo

Neforma

Neforma, serija izvedbenih improvizacij, povezuje dva medija, oziroma ustvarjalce iz dveh umetnostnih zvrsti, glasbenike, ki se na poseben način ukvarjajo z zvočnostjo, in izvajalce, katerih glavno orodje je njihovo telo; neguje in omogoča razvoj improvizacije kot prakse in odrskega dogodka; je študijsko-procesno orientirana in pozdravlja napake, zdrse, odrske katastrofe, saj se zaveda, da so to najboljši študijski primeri.

V letu 2025 cikel snujeta Nataša Živković in Samo Kutin.

Če ne želimo, da Neforma sama po sebi postane oblika, moramo sodelujočim umetnikom odpreti možnost, da predlagajo in preizkusijo svoje konceptualne parametre. Poleg plesalcev in glasbenikov Neforma k razmišljanju o improvizaciji vabi tudi pisce. Ideja je predstaviti ljudi, ki imajo poseben pristop do odra in umetnosti na splošno. S tem ko jih pripeljemo na ozemlje živega dogodka, verjamemo, da bi to lahko odprlo ustvarjalne izkušnje za vse udeležence Neforme, tudi za občinstvo samo. Neforma vabi umetnike kot goste in obenem kot gostitelje. Odločijo se lahko spremeniti protokole, predlagati različne načine sodelovanja z občinstvom in celo lokacijo in format svoje improvizacije.

Pretekli dogodki

Zapisi o izvedbah
Programski sodelavci

2024 do 2026 Nataša Živković in Samo Kutin
2023 Nina Fajdiga in Andrej Fon
2022 Loup Abramovici in Vid Drašler
2021 Suzana Koncut in Andrej Fon
2020 Tina Valentan in Jošt Drašler
2019 Kaja Lorenci in Jošt Drašler
2015 do 2018 Katja Legin in Jošt Drašler
2010 do 2014 Špela Trošt in Tomaž Grom

2.2.2026

Neforma #125: Mojca Zupančič, Ivo Poderžaj, Alja Lacković in Evin Hadžialjević, Španski borci

Neforma #125
2. 2. 2026 ob 20h, Španski borci

Mojca Zupančič, Ivo Poderžaj, Alja Lacković in Evin Hadžialjević

bliža se prešerni dan
dolge noči razposajeno raztegujejo vse svoje okončine
spomin na minus sedemnajst stopinj, ki hrustajo nekje med zakrito zemeljsko skorjo in vibram podplati
na katerikoli strani že, vedno za zaprtimi vrati
ker živimo na taki zemljepisni širini pa tudi, ker je tako v navadi
pes je za svoja leta najbolj možno razigran mene pa, kljub temu, da mi v resnici praktično ne manjka nič, prešinjajo misli, često zgrožene in nejeverne, včasih osuple, kakšna med njimi je prav prestrašena, tudi sumničava, nezaupljiva, mrka, plaha, vprašujoča, nazadržno jezna
ker slej ko prej slišim vesti
na primer o tistem pajacu, ki si hoče prilastiti Grenlandijo
pa kako je to možno? se vprašam vsakič znova
bi bilo kar praktično biti po Beethovnovsko gluh in kreirati take stvaritve, ki nobenega ne poškodujejo ampak zanosno objamejo in še leta odmevajo čez površje tega geoida
pot pod noge, raja se zbira, improvizira, reformira, neformira, bliža se prešerni dan

Mojca Zupančič (1995) je pianistka, skladateljica in intermedijska umetnica. Deluje v številnih zasedbah (tisa&mojca, VIRA, Karmakoma …), kjer kot svoj medij uporablja predvsem inštrumente s tipkami ter sintetizatorje. V lastni praksi raziskuje zvočne teksture, odnose med inštrumenti, improvizacijo in kompozicijo ter vodi in dirigira mednarodni kolektiv Tututu Orchestra. Navdušuje jo povezava med sliko in zvokom, katerih preplet raziskuje z razvojem generativnih avdio reaktivnih vizualij. Kot glasbenica deluje v improvizacijskem gledališču in špikerira na Radiu Študent. V Ljubljani je na Fakulteti za elektrotehniko diplomirala iz študija multimedije, leta 2023 pa je zaključila tudi študij jazz klavirja v Groningenu na Nizozemskem.

Ivo Poderžaj je konec osemdesetih kitariral hard-core v Vi7K. Ustanovil je alter-rockovski Žoambo Žoet Workestrao, ki je med leti 1992 in 2016 izdal šest albumov. Snemal in igral je s Francijem Blaškovićem. Svobodne glasbe je študiral na delavnicah Johna Edwardsa, Tomaža Groma, Seijira Murajame, Tristana Honsingerja in drugih. Prosti punk je izvajal s puljskimi Wuollahee. Bil je član Olfamoštva in Roja le treh. Z Borghesio je sodeloval na albumu Proti kapitulaciji in nastopal po zahodnem Balkanu in na Nizozemskem. Trenutno igra bas še v triu Svojat in v ilirskobistriški melokrautrockerski Ridoti. Občasno prosto improvizira.

Alja Lacković (1995) je diplomirana francistka in komparativistka, deluje na področju sodobnega plesa in performansa. V Bologni je obiskovala program Art Factory International. Sodeluje s slovenskimi in s tujimi koreografi. Je del večih evropskih projektov (Rail2Dance, Performing Gender, Dance as a Resistance), prejemnica štipendije Ministrstva za kulturo 2024, izbranka za International Choreographer’s Retreat Canada 2024, ustanoviteljica kolektiva YEBBA, soustanoviteljica Društva DUK 47, asistentka in članica umetniškega sveta Plesnega Teatra Ljubljana in strokovna delavka s področja plesa na projektu ZmigAj! (2025-2026), ki vstopa na področje medsektorskega povezovanja umetnosti z zdravstvom in socialno varnostjo. S kolektivom YEBBA deluje na presečišču giba in zvoka s predstavami Vse mora ven in Lp (Lep pozdrav / Long Play / Live Performance).

Evin Hadžialjević (1986, Ljubljana) je plesalka in pedagoginja, na področju sodobnega plesa deluje od leta 2010 kot samozaposlena v kulturi in ustvarja lastne projekte in predstave ter sodeluje z domačimi in tujimi koreografi. Je maturantka Umetniške gimnazije - smer sodobni ples, diolomantka plesne akademije Laban (London) ter magistrica umetnosti giba (AGRFT). Je nekdanja članica skupine En Knap Group, kot plesalka je intenzivno sodelovala z Matejo Bučar in ameriškim koreografom Jonahom Bokaerjem. Kot pedagoginja je poučevala sodobni ples v Plesnem Studiu Intakt, Plesnem Epicentru Ljubljana in na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Kot habilitirana pedagoginja poučuje na Akademiji za glasbo in na AGRFT kot pedagoginja in mentorica za gibalne tehnike in veščine. Po nekajletnem ustvarjalnem premoru zaradi starševstva se ponovno aktivno vrača na oder.

Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni