Zavod Sploh

Nekaj nesklenjenih misli o prdenju

Primož Čučnik

(ob izidu vinilne plošče)

Prdenje ni kaznivo dejanje (tako kot je včasih pljuvanje na javnih mestih), prav tako se ga ne da obdavčiti. Nadzora nad prdenjem v družbi ni, njegove posledice v smradu pa so neprijetne za sočloveka in morda škodljive za okolje. Prdenje je težko sledljivo in, kot je lahko ugotovil vsakdo, ki je želel ujeti in dokumentirati ta nenadni zvok iz svoje riti, tudi težko ujemljivo dejanje. Značilnost najboljših prdcev je, da jih kljub motni napovedi iz delov spodnjega črevesja težko predvidimo in da so izmuzljivi, težko jih je zares nadzorovati in radi nam uidejo.

Vzrok za to, da družba še ni uredila prdenja, je to, da je prdenje v prvi vrsti zasebna stvar, ki se je javno sramujemo, in s tem podpiramo reklo o bojazljivi riti, ki si ne upa veselo prdeti v družbi. Za 'prekršek' prdenja v javnosti sicer imamo opravičimo v vzkliku 'najprej zdravje, potem kultura', ampak tudi javno vpitje je za večino prej predmet nelagodja kot veselega oznanjanja. Vzrok za našo zadržanost je verjetno glasen zvok, ki se sprosti od dejanju, torej njegov zvočni vidik. Če imamo odprt družinski odnos, potem lahko doma na primer veselo prdimo in prdenja ne skrivamo, njegovim vonjljivim posledicam pa se smejimo in smo do njih prizanesljivi. Prdenje, v zasebnem smislu in v krogu svojih bližnjih, lahko predstavlja radostni dogodek, ki sprosti napetosti in nas poveže. Zakaj potem ta isti zvok v javnosti, med neznanci, lahko prdežu povzroči more, ki se namesto v neposrednem in srečnem izrazu izražajo v nelagodju, zadrževanju, boleči nesproščenosti, socialnem strahu in mimikriji? Prdenje je lakmus družbene tesnobe, kajti v hrupni, razjarjeni množici lahko prdimo, kolikor hočemo, in nihče nas ne bo slišal, vonj pa zaradi velikega števila ne bo izsledljiv. Metaforično rečeno je ravno hrupna in razjarjena množica tista, ki kaže na negativni vidik prdenja, saj za seboj pusti vonj brez izvora, deluje prikrito in ne zna predvideti posledic svojih izzivalnih dejanj, ki včasih izzovejo represijo. Ob tem se, v prispodobi, med ljudstvom in policijo vname boj za pravico do svobodnega prdenja, pri čemer je, vsaj na krajši rok, ljudstvo tisto, ki potegne krajši konec. Zmage prdcev v družbi so primerljive z (ne)uspešnostjo družbenih revolucij; pogosto se napovedujejo, redko posrečijo. Pozitiven vidik prdenja zatorej lahko predstavlja zgolj posameznik, ki si zna izboriti prostor, kjer je dovolj tišine, da se ga bo slišalo. Prdec zahteva intelektualce pasjega tipa, kot je bil stari Diogen iz Sinope.

Prdenje in njegovo filozofijo moramo uvrstiti v organski del človekove 'biti v svetu'. Prdec je izstrel človeškega zadnjega telesnega dela, misel je izcedek človekovega 'čistega' duha. Peter Sloterdijk je v Kritiki ciničnega uma, ki se že v naslovni sintagni z nasmeškom pokloni Kantu, prdec uvrstil v fiziognomsko glavno poglavje, tja nekam med iztegnjen jezik, vesela usta, ponosne prsi in z ritjo povezane reči. Rit je označil za klošarko med deli telesa, ki životari v temi, in jo primerjal z idiotom v družini. Od tod se torej rojevajo najbolj vesele in navdahnjene družinske zgodbe, seveda če je rit sproščena in se ne sramuje svoje godbe. Plebejskost riti, se pravi delavski moment njene norčave narave, ni potrebno posebej poudarjati. Rit pije običajno pivo, ne naroča kraftovskih izdelkov. V povezavi s svojim zvočnim vidikom zlahka premaguje vse zgoraj opisane tegobe in tesnobe. Sodobni Diogen se postavi sredi trga in veselo, brez sramu prdne v mikrofon. Cinične geste zamenja zvočni kinizem prdcev in pukcev, piskajočih, pišujočih, gromečih, odmevnih, tihih, pukajočih, pihajočih ... Samo ironija je, da iz riti prihajajo tudi drek in drugi odpadki, da so genitalije povezane tako z rojstvom kot z odvajanjem urinskih tekočin. Ali pa to sploh ni ironija, ampak spada v katalog raznih analnih kakofonij. Poslušajmo, kaj v kratkem razdelku o prdcih pove Sloterdijk (2003, 177): »Govoriti o prdcu ni težko, ker predstavlja glas, ki v socialnih situacijah vedno nekaj pomeni. Kdor je priča kakega prdca, nujno producira interpretacijo tega zvoka. [...] Pomenska lestvica sega od neprijetnosti do zaničevanja, od humorističnih namenov do nespoštljivosti.« Krotenje prdca med javnim nastopom, v tihem javnem prostoru ali v pomembni družbi, pomeni težjo obliko samozanikanja, ki se vedno dogaja na ozadju spomina na doživetje lepote jutranjega prdca, v tišini in samoti kakega vrta ali balkona, ko se vsa noč sprosti v spontanem pozdravnem zvoku novega dneva. Tako se javno izrazi z vso močjo nezavrte zasebnosti. Prdec je, to zdaj lahko že rečemo, privilegij igralcev, norcev ali pesnikov, ki jih ima filozof za navdih. Prdenje med pisanjem, kakšen poriv misli in kako vedra spodbuda za neslišno domišljijo. Posledice delovanja črevesja na črkovanje duha so izločevalne narave. Prdec je izraz nujnosti obstoja. Strupi in odpadki morajo iz telesa. Misel mora iz duha.

 »Semiotično uvrščamo prdec v skupino signalov, torej znakov, ki ne simbolizirajo in ne odslikavajo ničesar, temveč napotujejo na neko stanje [...] Kot signal razumljeni prdec nam pravi, da je trebuh v polni akciji, in to ima lahko v situacijah, ko je vsak namig na takšna območja absolutno nezaželen, fatalne posledice.« (Prav tam.) Glasbeno bi morali torej prdce uvrstiti v kategorijo organskih simfonij, med najdene zvoke. Snemanje prdcev je zbir materialnih dokazov zvočnosti telesa v delovanju. Posledice takšnih simfonij so, ravno zaradi potlačene narave samega dejanja, ki pri večini ljudi vzbuja sram, še precej neraziskane.  Zgodovisnki vpogled v temo bi bil nujen, vendar se ga tule nimam časa lotiti. Če kompozicijo, ustvarjeno iz 'prdčevanja' (beri: pričevanja prdcev), poslušamo kot zvočno instalacijo ali posnetek na plošči, ji nimamo kaj očitati. Seveda pa si je mogoče zamisliti tudi živo izvedbo, pri kateri bi glasbeniki namesto instrumentov uporabili svoje riti, ali, še bolje, prdce igrali z usti ali s svojimi rogovi in pozavnami. To bi bilo prvovrstno doživetje znotraj visoke kulture, ki pa se ga ni drznil v notno črtovje zapisati še noben skladatelj, saj bi brez dvoma naletel na upor večine članov orkestra. To je še en dokaz, kako lahko prdenje kaže na podtalje psihe in razkriva širšo družbeno problematiko, ki je ne moremo odpraviti s preprostim zagovarjanjem prdenja kot zasebnega in samotnega akta trebuha, črevesja in zadnjice. Pustimo se presenetiti, da bi bila takšna kompozicija nekoč lahko sprejeta in razumljena kot izraz konca dualizma, kot prikaz humorne in hkrati nič manj resne povezanosti našega telesa in duha.

Prdec je, kljub človekovim zadržkom, večni demokrat, ki se ne bo dal speljati v past trenutnega mnenja in mu je vseeno za drugotne značilnosti, barvo, spol, starost in takšno ali drugačno oblast. Kljub svoji humorni podstati je tragični junak demokracije. Prdijo lahko samo norci, kraljem se to ne spodobi. Norci morajo prdeti zase in obenem tudi za kralje. Norec je kraljeva rit v prenesenem pomenu. Norca je treba upodabljati in uporabljati v humoristične, pa tudi v humanistične namene. Sodoben svet je svet hrupnega neposlušanja, prdec pa zahteva skoncentriranost na poslušanje v tišini, v kateri doživi svoj pravi pomen. Narediti prostor za prdec pomeni ustvariti okolje za notranji svet, ki se izrazi v vsej svoji nezavrti lepoti in raznolikosti. To je morda svet provokacije, nekakšen iztegnjen sredinec, ki nam signalizira, da še nismo opravili s cinizmom strankarskih politik in vojn, ampak da smo na pravi poti, če se tega zavemo in smo, ko nam nekaj zasmrdi, pripravljeni brez zadržkov prdniti nazaj.

Vir

Sloterdijk, Peter. 2003. Kritika ciničnega uma. Knjižna zbirka Koda. Ljubljana: Študentska založba.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni