Primož Čučnik
(ob izidu vinilne plošče)
Prdenje ni kaznivo
dejanje (tako kot je včasih pljuvanje na javnih mestih), prav tako se ga ne da
obdavčiti. Nadzora nad prdenjem v družbi ni, njegove posledice v smradu pa so
neprijetne za sočloveka in morda škodljive za okolje. Prdenje je težko
sledljivo in, kot je lahko ugotovil vsakdo, ki je želel ujeti in dokumentirati ta
nenadni zvok iz svoje riti, tudi težko ujemljivo dejanje. Značilnost najboljših
prdcev je, da jih kljub motni napovedi iz delov spodnjega črevesja težko
predvidimo in da so izmuzljivi, težko jih je zares nadzorovati in radi nam
uidejo.
Vzrok za to, da
družba še ni uredila prdenja, je to, da je prdenje v prvi vrsti zasebna stvar,
ki se je javno sramujemo, in s tem podpiramo reklo o bojazljivi riti, ki si ne
upa veselo prdeti v družbi. Za 'prekršek' prdenja v javnosti sicer imamo
opravičimo v vzkliku 'najprej zdravje, potem kultura', ampak tudi javno vpitje je
za večino prej predmet nelagodja kot veselega oznanjanja. Vzrok za našo
zadržanost je verjetno glasen zvok, ki se sprosti od dejanju, torej njegov zvočni
vidik. Če imamo odprt družinski odnos, potem lahko doma na primer veselo prdimo
in prdenja ne skrivamo, njegovim vonjljivim posledicam pa se smejimo in smo do
njih prizanesljivi. Prdenje, v zasebnem smislu in v krogu svojih bližnjih, lahko
predstavlja radostni dogodek, ki sprosti napetosti in nas poveže. Zakaj potem
ta isti zvok v javnosti, med neznanci, lahko prdežu povzroči more, ki se
namesto v neposrednem in srečnem izrazu izražajo v nelagodju, zadrževanju, boleči
nesproščenosti, socialnem strahu in mimikriji? Prdenje je lakmus družbene
tesnobe, kajti v hrupni, razjarjeni množici lahko prdimo, kolikor hočemo, in
nihče nas ne bo slišal, vonj pa zaradi velikega števila ne bo izsledljiv. Metaforično
rečeno je ravno hrupna in razjarjena množica tista, ki kaže na negativni vidik
prdenja, saj za seboj pusti vonj brez izvora, deluje prikrito in ne zna
predvideti posledic svojih izzivalnih dejanj, ki včasih izzovejo represijo. Ob
tem se, v prispodobi, med ljudstvom in policijo vname boj za pravico do
svobodnega prdenja, pri čemer je, vsaj na krajši rok, ljudstvo tisto, ki potegne
krajši konec. Zmage prdcev v družbi so primerljive z (ne)uspešnostjo družbenih
revolucij; pogosto se napovedujejo, redko posrečijo. Pozitiven vidik prdenja zatorej
lahko predstavlja zgolj posameznik, ki si zna izboriti prostor, kjer je dovolj
tišine, da se ga bo slišalo. Prdec zahteva intelektualce pasjega tipa, kot je
bil stari Diogen iz Sinope.
Prdenje in njegovo filozofijo
moramo uvrstiti v organski del človekove 'biti v svetu'. Prdec je izstrel
človeškega zadnjega telesnega dela, misel je izcedek človekovega 'čistega'
duha. Peter Sloterdijk je v Kritiki ciničnega uma, ki se že v naslovni
sintagni z nasmeškom pokloni Kantu, prdec uvrstil v fiziognomsko glavno
poglavje, tja nekam med iztegnjen jezik, vesela usta, ponosne prsi in z ritjo
povezane reči. Rit je označil za klošarko med deli telesa, ki životari v temi,
in jo primerjal z idiotom v družini. Od tod se torej rojevajo najbolj vesele in
navdahnjene družinske zgodbe, seveda če je rit sproščena in se ne sramuje svoje
godbe. Plebejskost riti, se pravi delavski moment njene norčave narave, ni
potrebno posebej poudarjati. Rit pije običajno pivo, ne naroča kraftovskih
izdelkov. V povezavi s svojim zvočnim vidikom zlahka premaguje vse zgoraj
opisane tegobe in tesnobe. Sodobni Diogen se postavi sredi trga in veselo, brez
sramu prdne v mikrofon. Cinične geste zamenja zvočni kinizem prdcev in pukcev,
piskajočih, pišujočih, gromečih, odmevnih, tihih, pukajočih, pihajočih ... Samo
ironija je, da iz riti prihajajo tudi drek in drugi odpadki, da so genitalije
povezane tako z rojstvom kot z odvajanjem urinskih tekočin. Ali pa to sploh ni
ironija, ampak spada v katalog raznih analnih kakofonij. Poslušajmo, kaj v
kratkem razdelku o prdcih pove Sloterdijk (2003, 177): »Govoriti o prdcu ni
težko, ker predstavlja glas, ki v socialnih situacijah vedno nekaj pomeni. Kdor
je priča kakega prdca, nujno producira interpretacijo tega zvoka. [...] Pomenska lestvica sega od neprijetnosti do
zaničevanja, od humorističnih namenov do nespoštljivosti.« Krotenje prdca med
javnim nastopom, v tihem javnem prostoru ali v pomembni družbi, pomeni težjo
obliko samozanikanja, ki se vedno dogaja na ozadju spomina na doživetje lepote jutranjega
prdca, v tišini in samoti kakega vrta ali balkona, ko se vsa noč sprosti v spontanem
pozdravnem zvoku novega dneva. Tako se javno izrazi z vso močjo nezavrte
zasebnosti. Prdec je, to zdaj lahko že rečemo, privilegij igralcev, norcev ali
pesnikov, ki jih ima filozof za navdih. Prdenje med pisanjem, kakšen poriv
misli in kako vedra spodbuda za neslišno domišljijo. Posledice delovanja
črevesja na črkovanje duha so izločevalne narave. Prdec je izraz nujnosti
obstoja. Strupi in odpadki morajo iz telesa. Misel mora iz duha.
»Semiotično uvrščamo prdec v skupino signalov,
torej znakov, ki ne simbolizirajo in ne odslikavajo ničesar, temveč napotujejo
na neko stanje [...] Kot signal razumljeni prdec nam pravi, da je trebuh v polni akciji, in
to ima lahko v situacijah, ko je vsak namig na takšna območja absolutno
nezaželen, fatalne posledice.« (Prav tam.) Glasbeno bi morali torej prdce uvrstiti
v kategorijo organskih simfonij, med najdene zvoke. Snemanje prdcev je zbir
materialnih dokazov zvočnosti telesa v delovanju. Posledice takšnih simfonij so,
ravno zaradi potlačene narave samega dejanja, ki pri večini ljudi vzbuja sram,
še precej neraziskane. Zgodovisnki
vpogled v temo bi bil nujen, vendar se ga tule nimam časa lotiti. Če
kompozicijo, ustvarjeno iz 'prdčevanja' (beri: pričevanja prdcev), poslušamo
kot zvočno instalacijo ali posnetek na plošči, ji nimamo kaj očitati. Seveda pa
si je mogoče zamisliti tudi živo izvedbo, pri kateri bi glasbeniki namesto
instrumentov uporabili svoje riti, ali, še bolje, prdce igrali z usti ali s
svojimi rogovi in pozavnami. To bi bilo prvovrstno doživetje znotraj visoke
kulture, ki pa se ga ni drznil v notno črtovje zapisati še noben skladatelj,
saj bi brez dvoma naletel na upor večine članov orkestra. To je še en dokaz,
kako lahko prdenje kaže na podtalje psihe in razkriva širšo družbeno
problematiko, ki je ne moremo odpraviti s preprostim zagovarjanjem prdenja kot
zasebnega in samotnega akta trebuha, črevesja in zadnjice. Pustimo se
presenetiti, da bi bila takšna kompozicija nekoč lahko sprejeta in razumljena
kot izraz konca dualizma, kot prikaz humorne in hkrati nič manj resne
povezanosti našega telesa in duha.
Prdec je, kljub
človekovim zadržkom, večni demokrat, ki se ne bo dal speljati v past trenutnega
mnenja in mu je vseeno za drugotne značilnosti, barvo, spol, starost in takšno
ali drugačno oblast. Kljub svoji humorni podstati je tragični junak
demokracije. Prdijo lahko samo norci, kraljem se to ne spodobi. Norci morajo prdeti
zase in obenem tudi za kralje. Norec je kraljeva rit v prenesenem pomenu. Norca
je treba upodabljati in uporabljati v humoristične, pa tudi v humanistične
namene. Sodoben svet je svet hrupnega neposlušanja, prdec pa zahteva
skoncentriranost na poslušanje v tišini, v kateri doživi svoj pravi pomen.
Narediti prostor za prdec pomeni ustvariti okolje za notranji svet, ki se
izrazi v vsej svoji nezavrti lepoti in raznolikosti. To je morda svet
provokacije, nekakšen iztegnjen sredinec, ki nam signalizira, da še nismo
opravili s cinizmom strankarskih politik in vojn, ampak da smo na pravi poti,
če se tega zavemo in smo, ko nam nekaj zasmrdi, pripravljeni brez zadržkov
prdniti nazaj.
Vir
Sloterdijk, Peter. 2003. Kritika
ciničnega uma. Knjižna zbirka Koda. Ljubljana: Študentska založba.
