Jule Flierl in Irena Tomažin Zagoričnik več let
načrtujeta skupni projekt, že vsaj od leta 2012, ko sta se spoznali v projektu
Tina Sehgala na Festivalu DOCumenta 13. Avtorsko delo obeh preči odnos glasu in
telesa v performativnih praksah.
V skupnem prihajajočem delu ju zanima prevajanje
plesa v glas ter obratno in vse, kar se v tem procesu ne samo izgubi, popači
ter predvsem spodleti, ampak se tudi zamaskira oziroma se (z)laže. Glas kot
medij sporočanja nekako samoumevno in poenostavljeno jemljemo za nekakšno
zvočno zrcalo tega, kar se dogaja pred našimi očmi. Telo se na drugi strani
obravnava kot “stvar samo”, kot ultimativni in primarni medij, preko katerega
se pretaka resnica nas samih kot fizičnih bitij - navkljub dejstvu plesnih,
igralskih teles, ki so verjetno najbolj umetelna družbena telesa, ki s svojo
trenirano “kulturo” najdlje stojijo od “nature”. Ko glas poslušamo mimo in
izven besed, nas najbolje ogoloti kulture (razen če ni vpet v strogo določene
glasbene žanre) in s tem je tisto “unheimlich” nekaj, kar nas kot kulturna
bitja najbolj vrže nazaj v tisto primitivno, torej “naturo”. Če predpostavimo,
da je plesno telo tisto nekaj najbolj “kulturno” in glas, slečen besed, tisto
nekaj najbolj “naravno”, je ta prevod že spodletel. Kljub temu je komunikacija
med telesom in glasom neumorna.
Avtorici bi v projektu združili in skupno
preizkusili svoje pretekle metode dela, vezane na glas in (plesno) telo, in se
lotili teme prevoda tudi s stališča dejstva, da obe govorita različni materni
jezik, ter same sebe že prevajata druga drugi. Začetni material iz katerega
črpata, je skoraj pozabljeno delo izredne performerke in “prve vokalne
plesalke” Valeske Gert. Z njenim delom in umetniško zapuščino se je Jule Flierl
izčrpno ukvarjala v svojem zadnjem solo performansu in tudi skozi lastno
teoretsko delo.
