Zavod Sploh
digital 1.5NapovednikArhivKritikaFotografija

digital 1.5

digital 1.5.5
Umetniško vodstvo: Jan Rozman
Performerji: Beno Novak, Julija Pečnikar, Jan Rozman, Jerca Rožnik Novak, Mojca Sovdat, Liza Šimenc
Glasba: Luka Seliškar
Kostumografija: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video dokumentacija: Juš Jeraj
Fotografija: Nika Erjavec
Izvršni producentka: Brigita Gračner
Stara mestna elektrarna, 8. 11 .2021

digital 1.5.4
Umetniško vodstvo: Jan Rozman
Performer: Jan Rozman
Glasba: Luka Seliškar
Kostumografija: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video dokumentacija: Juš Jeraj
Fotografija: Nada Žgank
Izvršni producentka: Brigita Gračner
Galerija Nič Art, 30. 10. 2021

digital 1.5.3
Umetniško vodstvo: Jan Rozman
Performerji: Leon Marič, Jan Rozman, Mojca Sovdat
Glasba: Luka Seliškar
Kostumografija: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video dokumentacija: Juš Jeraj
Fotografija: Nada Žgank
Izvršni producentka: Brigita Gračner
Kino Šiška, 27. 9. 2021

digital 1.5.2
Umetniško vodstvo: Jan Rozman
Performerji: Maja Kalafatić, Leon Marič
Glasba: Luka Seliškar
Kostumografija: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video dokumentacija: Juš Jeraj
Fotografija: Marijo Župan
Izvršna producentka: Brigita Gračner
Tivoli, Ljubljana, 25. 6. 2021

digital 1.5.1
študija / instalacija
Umetniško vodstvo: Jan Rozman
Performerji: Beno Novak, Julija Pečnikar, Jan Rozman, Liza Šimenc
Glasba: Luka Seliškar
Kostumografija: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video dokumentacija: Juš Jeraj
Fotografija: Marijo Župan 
Izvršna producentka: Brigita Gračner
Fotopub, Ljubljana, 31. 5. 2021
Projekt digital 1.5 je serija petih uprizoritvenih dogodkov, ki raziskujejo dotik. Vsak dogodek je samostojen poizkus haptičnega branja sveta z digitalnim razumevanjem telesnosti in praksa medsebojne bližine ter sobivanja objektov, v katero so povabljeni gledalci. Izbrana skupina teles vzpostavlja dotik z drugimi telesi v prostoru – s telesi performerjev, s telesom prostora, z zvočnim telesom in telesi tehnoloških objektov. Slednji so čedalje pomembnejši vmesnik našega vstopa v svet. digital 1.5 z njihovo uporabo preizprašuje mediatizacijo bližine in intimnosti, z aplikacijo trdne digitalne logike naprav in njihovega programja na mehka organska telesi ljudi pa špekulira o človeku, ki ni le vir informacij, temveč tudi naprava za obdelavo in hrambo podatkov.

Dotik v digital 1.5 je način sporazumevanja in sredstvo srečanja z drugim; je digitalizirani podatek in medij prenosa hkrati. Projekt se naslanja na idejo medija, kot jo v knjigi The Ecology of Attention poda Y. Citton. Ta medije opiše kot difuzne ekosisteme, ki realnosti ne zgolj predstavljajo, ampak jo aktivno formirajo. Tako se oblikuje 'infrastruktura resonanc, ki pogojujejo našo pozornost' glede na ideje, ki nas 'obkrožajo in napolnjujejo'. V tem oziru digital 1.5 ne išče glasne uprizoritvene geste ampak želi zagotoviti prostor vidnosti oziroma, v Cittonovem jeziku, okolje rezoniranja čedalje bolj marginaliziranim in v času pandemije transgresivnim praksam medsebojne bližine in dotikanja.

26.10.2020

Ventilator: Jule Flierl in Irena Z. Tomažin

26.10. Jule Flierl & Irena Tomažin - Alien Voices - sounddance
mednarodno gostovanje projekta Ventilator – festival Labor Sonor, Kunsthaus Kul.e, Berlin


Jule Flierl in Irena Tomažin Zagoričnik več let načrtujeta skupni projekt, že vsaj od leta 2012, ko sta se spoznali v projektu Tina Sehgala na Festivalu DOCumenta 13. Avtorsko delo obeh preči odnos glasu in telesa v performativnih praksah.
V skupnem prihajajočem delu ju zanima prevajanje plesa v glas ter obratno in vse, kar se v tem procesu ne samo izgubi, popači ter predvsem spodleti, ampak se tudi zamaskira oziroma se (z)laže. Glas kot medij sporočanja nekako samoumevno in poenostavljeno jemljemo za nekakšno zvočno zrcalo tega, kar se dogaja pred našimi očmi. Telo se na drugi strani obravnava kot “stvar samo”, kot ultimativni in primarni medij, preko katerega se pretaka resnica nas samih kot fizičnih bitij - navkljub dejstvu plesnih, igralskih teles, ki so verjetno najbolj umetelna družbena telesa, ki s svojo trenirano “kulturo” najdlje stojijo od “nature”. Ko glas poslušamo mimo in izven besed, nas najbolje ogoloti kulture (razen če ni vpet v strogo določene glasbene žanre) in s tem je tisto “unheimlich” nekaj, kar nas kot kulturna bitja najbolj vrže nazaj v tisto primitivno, torej “naturo”. Če predpostavimo, da je plesno telo tisto nekaj najbolj “kulturno” in glas, slečen besed, tisto nekaj najbolj “naravno”, je ta prevod že spodletel. Kljub temu je komunikacija med telesom in glasom  neumorna.

Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni