Projekt
digital 1.5 je serija petih
uprizoritvenih dogodkov, ki raziskujejo dotik. Vsak dogodek je samostojen
poizkus haptičnega branja sveta z digitalnim razumevanjem telesnosti in praksa
medsebojne bližine ter sobivanja objektov, v katero so povabljeni gledalci.
Izbrana skupina teles vzpostavlja dotik z drugimi telesi v prostoru – s telesi
performerjev, s telesom prostora, z zvočnim telesom in telesi tehnoloških
objektov. Slednji so čedalje pomembnejši vmesnik našega vstopa v svet.
digital
1.5 z njihovo uporabo preizprašuje mediatizacijo bližine in intimnosti, z
aplikacijo trdne digitalne logike naprav in njihovega programja na mehka
organska telesi ljudi pa špekulira o človeku, ki ni le vir informacij, temveč
tudi naprava za obdelavo in hrambo podatkov.
Dotik v
digital
1.5 je način sporazumevanja in sredstvo srečanja z drugim; je
digitalizirani podatek in medij prenosa
hkrati. Projekt se naslanja na idejo medija, kot jo v knjigi
The Ecology of
Attention poda Y. Citton. Ta medije opiše kot difuzne ekosisteme, ki realnosti
ne zgolj predstavljajo, ampak jo aktivno formirajo. Tako se oblikuje
'infrastruktura resonanc, ki pogojujejo našo pozornost' glede na ideje, ki nas
'obkrožajo in napolnjujejo'. V tem oziru
digital 1.5 ne išče glasne
uprizoritvene geste ampak želi zagotoviti prostor vidnosti oziroma, v
Cittonovem jeziku, okolje rezoniranja čedalje bolj marginaliziranim in v času
pandemije transgresivnim praksam medsebojne bližine in dotikanja.
