kakor voda pôje kost #2
16. 10. 2024 ob 20h, Španski borci
V prvem Ventilatorju kakor voda pôje kost, je bil fokus zanimanja notranja intimna percepcija lastnega glasu. Udeleženci so dobili vprašanja o različnih vidikih, načinih razumevanja, čutenja, poslušanja glasu. Odgovore so si zapisovali v pismu, namenjenemu v prvi vrsti sebi. Po kratkem pogovoru je avtorici ostala v spominu predvsem misel, da obstaja razlika, med tokom notranjih glasov, ter tokom glasov, ki jih izrečemo in uspemo podeliti z drugimi.
V drugem Ventilatorju bo iz teh zapisanih, nekaterih celo »narisanih« glasov, ter tudi neizraženih glasov, ki so kot zapisani predvsem »neslišni«, avtorica nadaljevala tok raziskovanje o poslušanju/preslišanju glasu, slišanosti ter poslušnosti/ubogljivosti glasu. Dopolnjevala in izmišljala si bo nadaljni dialog s pismi udeležencev, ter iz tihega zapisa naredila slišno telesno kompzicijo – med slišnim in preslišanim, med notranjim in zunanjim, med lastnim in tujim.
kakor voda pôje kost #3
18. 12. 2024 ob 20h, Španski borci
Kako daleč potuje glas? Se ga sliši potovati z enega konca dvorane na drugega? Kaj se izgubi med potjo od ust do ušes? Je bližina glasu preintenzivna, če čutiš na svoji koži toplino sape, ki ga nosi? Je poslušanje glasu taktilno? Se zamolčani glas začuti? Ga vidiš v telesu? Se sliši glas v žuganju prsta, skomiganju ramen ali pa razprti dlani? Gospod Sacks se je zamislil, nato pa rekel: »videti glas« in začel pisati. Pardon: plesati. »kakor voda pôje kost« #3 je povnanjen monolog o glasu, njegovi materiji ter njegovih načinih izražanja in prisotnosti v medprostoru med telesom, ki izreka, ter telesom, ki posluša.
Predzgodba: V prvem Ventilatorju »kakor voda pôje kost, je bil fokus zanimanja notranja intimna percepcija lastnega glasu. Udeleženci so dobili vprašanja o različnih vidikih, načinih razumevanja, čutenja, (po)slušanja glasu. Odgovore so si zapisovali v pismu, namenjenemu v prvi vrsti sebi. Po kratkem pogovoru je avtorici ostala v spominu predvsem misel, da obstaja razlika med tokom notranjih glasov ter glasovi, ki jih izrečemo in uspemo podeliti z drugimi. V drugem Ventilatorju je iz teh zapisanih, nekaterih celo »narisanih« glasov ter tudi neizraženih glasov, ki so kot zapisani predvsem »neslišni«, avtorica nadaljevala tok raziskovanja o poslušanju/preslišanju glasu, slišanosti ter poslušnosti glasu. Dopolnjevala in izmišljala si je in si še bo nadaljni dialog ter iz tihega zapisa naredila slišno telesno kompzicijo – med slišnim in preslišanim. V tretji izvedbi se motrenje glasu vrne v njegovo utelešenje izvajalke, skozi nasneti dialog notranjih, trenutnih miselnih tokovih prisotnih kot občinstva ter izvajalko, ki v prvi vrsti posluša – glas postane nekakšna merska »enota«, preko katere motrimo dimenzijo časa.
