Zavod Sploh
La Isla BonitaNapovednikArhivKritika

La Isla Bonita

v okviru cikla Ventilator 2022

Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve: Varja Hrvatin
Avtorji: Varja Hrvatin, Lina Akif, Leon Marič, Anja Romih, Vid Merlak, Simeon Perich

Izvedba: Lina Akif in Leon Marič
Video: Anja Romih
Glasba: Vid Merlak (DVMIR) in Simeon Perich (SHAO)

Cikel glasbeno-uprizoritvenih dogodkov La isla bonita je serija petih site-specific eksperimentov, ki v ospredje postavlja vprašanje »hajpa*« ter različnih strategij za njegovo vzpostavljanje. Vsebinsko se La isla bonita naslanja na nenehne izzive in pritiske (po)ustvarjanja vsebin ter njihovim potencialom za produciranje »hajpa«. Na kakšne vse načine se generira »hajp« in kakšna vsebina se za njim sploh skriva? Skozi različne strategije umeščanja klubske glasbe v javne neizvedbene prostore, La isla bonita raziskuje moč in vlogo »hajpa« v doživljanju in vrednotenju vsebin, tako na socialnih omrežjih kot v kontekstu umetnosti.

*Hype se nanaša na pričakovanja, umetno ustvarjena okoli osebe ali izdelka, katerih promocijska kampanja in podoba sta bila zgrajena iz precenitve njihovih lastnosti.

Produkcija: Zavod Sploh in Via Negativa
LA ISLA BONITA NA ZAHTEVO
29. 1. 2023, zbirališče: Španski borci
V okviru VN HotSpot

LA ISLA BONITA@NOVO LETO
31. 12. 2022, Španski borci
V sodelovanju z Zavodom EN-KNAP in Španskimi borci

LA ISLA BONITA@LPP
24. 11. 2022, Bavarski dvor
V sodelovanju z LPP

LA ISLA BONITA@EMONA
9. 10. 2022, Špica
V sodelovanju z ladjico EMONA

LA ISLA BONITA@CIELITO LINDO
27 .6. 2022, bar Cielito Lindo
V sodelovanju s CIELITO LINDO

26.10.2020

Ventilator: Jule Flierl in Irena Z. Tomažin

26.10. Jule Flierl & Irena Tomažin - Alien Voices - sounddance
mednarodno gostovanje projekta Ventilator – festival Labor Sonor, Kunsthaus Kul.e, Berlin


Jule Flierl in Irena Tomažin Zagoričnik več let načrtujeta skupni projekt, že vsaj od leta 2012, ko sta se spoznali v projektu Tina Sehgala na Festivalu DOCumenta 13. Avtorsko delo obeh preči odnos glasu in telesa v performativnih praksah.
V skupnem prihajajočem delu ju zanima prevajanje plesa v glas ter obratno in vse, kar se v tem procesu ne samo izgubi, popači ter predvsem spodleti, ampak se tudi zamaskira oziroma se (z)laže. Glas kot medij sporočanja nekako samoumevno in poenostavljeno jemljemo za nekakšno zvočno zrcalo tega, kar se dogaja pred našimi očmi. Telo se na drugi strani obravnava kot “stvar samo”, kot ultimativni in primarni medij, preko katerega se pretaka resnica nas samih kot fizičnih bitij - navkljub dejstvu plesnih, igralskih teles, ki so verjetno najbolj umetelna družbena telesa, ki s svojo trenirano “kulturo” najdlje stojijo od “nature”. Ko glas poslušamo mimo in izven besed, nas najbolje ogoloti kulture (razen če ni vpet v strogo določene glasbene žanre) in s tem je tisto “unheimlich” nekaj, kar nas kot kulturna bitja najbolj vrže nazaj v tisto primitivno, torej “naturo”. Če predpostavimo, da je plesno telo tisto nekaj najbolj “kulturno” in glas, slečen besed, tisto nekaj najbolj “naravno”, je ta prevod že spodletel. Kljub temu je komunikacija med telesom in glasom  neumorna.

Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni