La Isla Bonita

Jule Flierl in Irena Tomažin Zagoričnik več let načrtujeta skupni projekt, že vsaj od leta 2012, ko sta se spoznali v projektu Tina Sehgala na Festivalu DOCumenta 13. Avtorsko delo obeh preči odnos glasu in telesa v performativnih praksah.
V skupnem prihajajočem delu ju zanima prevajanje plesa v glas ter obratno in vse, kar se v tem procesu ne samo izgubi, popači ter predvsem spodleti, ampak se tudi zamaskira oziroma se (z)laže. Glas kot medij sporočanja nekako samoumevno in poenostavljeno jemljemo za nekakšno zvočno zrcalo tega, kar se dogaja pred našimi očmi. Telo se na drugi strani obravnava kot “stvar samo”, kot ultimativni in primarni medij, preko katerega se pretaka resnica nas samih kot fizičnih bitij - navkljub dejstvu plesnih, igralskih teles, ki so verjetno najbolj umetelna družbena telesa, ki s svojo trenirano “kulturo” najdlje stojijo od “nature”. Ko glas poslušamo mimo in izven besed, nas najbolje ogoloti kulture (razen če ni vpet v strogo določene glasbene žanre) in s tem je tisto “unheimlich” nekaj, kar nas kot kulturna bitja najbolj vrže nazaj v tisto primitivno, torej “naturo”. Če predpostavimo, da je plesno telo tisto nekaj najbolj “kulturno” in glas, slečen besed, tisto nekaj najbolj “naravno”, je ta prevod že spodletel. Kljub temu je komunikacija med telesom in glasom  neumorna.