Zavod Sploh
La Isla BonitaNapovednikArhivKritika

La Isla Bonita

v okviru cikla Ventilator 2022

Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve: Varja Hrvatin
Avtorji: Varja Hrvatin, Lina Akif, Leon Marič, Anja Romih, Vid Merlak, Simeon Perich

Izvedba: Lina Akif in Leon Marič
Video: Anja Romih
Glasba: Vid Merlak (DVMIR) in Simeon Perich (SHAO)

Cikel glasbeno-uprizoritvenih dogodkov La isla bonita je serija petih site-specific eksperimentov, ki v ospredje postavlja vprašanje »hajpa*« ter različnih strategij za njegovo vzpostavljanje. Vsebinsko se La isla bonita naslanja na nenehne izzive in pritiske (po)ustvarjanja vsebin ter njihovim potencialom za produciranje »hajpa«. Na kakšne vse načine se generira »hajp« in kakšna vsebina se za njim sploh skriva? Skozi različne strategije umeščanja klubske glasbe v javne neizvedbene prostore, La isla bonita raziskuje moč in vlogo »hajpa« v doživljanju in vrednotenju vsebin, tako na socialnih omrežjih kot v kontekstu umetnosti.

*Hype se nanaša na pričakovanja, umetno ustvarjena okoli osebe ali izdelka, katerih promocijska kampanja in podoba sta bila zgrajena iz precenitve njihovih lastnosti.

Produkcija: Zavod Sploh in Via Negativa
LA ISLA BONITA NA ZAHTEVO
29. 1. 2023, zbirališče: Španski borci
V okviru VN HotSpot

LA ISLA BONITA@NOVO LETO
31. 12. 2022, Španski borci
V sodelovanju z Zavodom EN-KNAP in Španskimi borci

LA ISLA BONITA@LPP
24. 11. 2022, Bavarski dvor
V sodelovanju z LPP

LA ISLA BONITA@EMONA
9. 10. 2022, Špica
V sodelovanju z ladjico EMONA

LA ISLA BONITA@CIELITO LINDO
27 .6. 2022, bar Cielito Lindo
V sodelovanju s CIELITO LINDO

13.6.2024

Ventilator 2024 #1: Irena Z. Tomažin, Španski borci ob 20h

Ventilator
13. 6. 2024 ob 20h v Španskih borcih
V letu 2024 je priklopljena Irena Z. Tomažin.

V performativni raziskavi Ventilator z naslovom kakor voda pôje kost Irena Z. Tomažin nadaljuje svoje delo z glasom, gibom, zvokom in prostorom, a tokratna tema je udomačenost oziroma odtujenost (lastnega) glasu. Celoten proces bo zaznamovala obsedenost s ponavljajočim se vprašanjem: »Kdo ima glas?« in začasnost odgovorov kot retoričnih vprašanj: »Ali ima glas ta, ki govori, kriči in pôje? Ali ta, ki posluša in (pre)sliši? Kdo je ujetnik in kdo rabelj glasov, ki so namenoma preslišani in neuslišani? Kaj in kako z odgovornostjo slišanega in pre-slišanega?«. V raziskavi se bo avtorica gibala med utelešenjem zamolčanega prek giba oziroma plesa, vokalnimi kompozicijami glasu, ki izgubljajo svojo »rdečo nit« med zvokom, besedo ter petjem »ta starih« oziroma ljudskih pesmi, ki razpirajo naložene plasti zgodovine vsega (ne)izrečenega. 

Paradoks telesa in glasu:

Filozof Georg W. F. Hegel v svojem lucidnem delu Fenomenologija duha dojame, da »duh je kost«. V tedanjem občem razumevanju glasu, naj bi bil glas glede na telo, tisto najbolj »duhovno« in ne-telesno na človeku, ki se prek lastnega glasu najbolje približa duhovnemu. Ampak inštrument glasu je ravno telo. 

Paradoks molka, paradoks zamolčanega:

Po nekaterih teorijah naj bi se travma zapisala v telo tudi kot molk, kot nekakšna pokrajina zamolčanosti, ki v bistvu ni manko glasu, ampak je glas, ki ne more ali pa se upira biti slišan, saj ne zaupa ali verjame v možnost razumevanja slušatelja. Zamolčano tako izkleše telo, ki prek simptomov govori svojo preslišano, neslišano zgodbo.

Paradoks poslušnosti:

Po nekaterih (glasbenih) teorijah ljudje brez posluha najraje pojejo, saj se v bistvu faktično ne slišijo in zatorej niso obsedeni s tem, kako pojejo, ampak bolj uživajo v samem dejanju petja. Kafkova zgodba Miš govori o miši Jožefini, ki tako običajno poje, da sploh ne poje, ampak žvižga, pa kljub vsemu ji vsi povsem prevzeti prisluhnejo, čeprav ni njen glas v prav ničemer boljši oziroma drugačen od njihovega. V bistvu v Jožefini slišijo to, česar pri sebi niso sposobni (u)slišati.

Ventilator 1: kakor voda pôje kost # 1

Včasih pok čeljusti pove več kot sto razpršenih misli.

Pa pride dan in vas v že znanem prostoru pričakajo z belim listom papirja, ošiljenim svinčnikom in vas prosijo, da poveste, zakaj sem pa tja raje molčite. Vprašajo vas, ali vas tudi kdaj glas boli … Vprašajo vas po stvareh, za katere nimate odgovora.

Medtem ko se ubadate s svojimi begajočimi mislimi, nekdo v kotu tiho poje, nekdo zariplo molči, nekdo potresava z nogo in nekdo utelesi vse vaše zamolčano. Sprašujejo vas stvari, za katere nihče nima odgovora. Zato nekdo zapleše neizrečeno in vse vaše že tisočkrat »eno in isto« ponavljajoče se povedano …

Nekdo namesto vas izusti skrite in zadušene vzdihe, izjeclja vaše ječanje in poslušno recitiranje že mnogo premnogo zlajnanega.

Poslušna čeljust vas drži v primežu molka. Zategnjen vrat in kisel nasmeh sta tudi molk. 

 »in bom kričal, vse naokoli bo molčalo« (Srečko Kosovel)

Najprej bom nekaj povedala. Potlej vas bom nekaj vprašala, ampak vam ne bo treba nič reči … Potlej boste malo tiho sedeli, poslušali, si kaj zapisali. Medtem bom mogoče nekaj zapela. Če bo možno, se bomo zatem malo pogovarjali. Na koncu bom pa še malo zaplesala. Če bo možno …


Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni