Milan Manifest

v okviru cikla Ventilator 2025

Avtorica koncepta: Petja Golec Horvat

Projekt Milan Manifest je performativna raziskava umetnice Petje Golec Horvat v sklopu letošnjega cikla Ventilator. Projekt temelji na raziskavi pojava didaskalije – zapisov dejanj v dramskih besedilih, ki ne nujno predstavljajo zgolj navodila, vendar so lahko razumljeni kot spodbujevalci refleksije. Skozi odprto zastavljene uprizoritvene dogodke preizprašuje, kako posameznik s svojo telesno prisotnostjo in besedo oblikuje dogodek, prostor in čas, pri čemer didaskalija v tem kontekstu postane prostor med besedo in telesom. »Telo ne operira zgolj z gestami; gibanje ni nujno izrazoslovje čustvenega stanja. Biti odziven, prisoten. Besede v prostoru ne potrebujejo duplikatov. Poslušanje, s katerim potuje misel. Dovolj občutnega 'odmiranja' v ilustrativnosti ...«

Je vzpostavljanje odnosa do medija, umeščanje vanj. Gre zgolj za preprosto vprašanje identitete in razumevanje okoliščin ter lastno materializacijo pojmov. Tako namiguje k osebni raziskavi umetnice, ki čez pogovore z dedkom spoznava zgodbe in jih razume kot dediščino: postanejo ključne za izgradnjo performativne prakse, ki ne le pripoveduje, ampak doživlja. 

Projekt je zasnovan kot proces, ki se bo odvijal v petih javnih dogodkih, lokacijsko izmenjujočih se med Mariborom in Ljubljano.

Moje predispozicije (intuicija, velikost, jakost) se umeščajo vanj, moja pričakovanja pa se z njim soočajo. Kar v te prostore nosim s sabo? Rečem dediščina – razčlenim na: dedkovo zapuščino. Njegove zgodbe, nauke, nastope meni. Stanje Milana; obolenje, ki vodi v težave z gibom, je v izhodišču zasebna, osebna zgodba, v tem prostoru njegovo stanje in njegove zgodbe omogočajo meni, da svoje telo postavim v novo razmerje do besede, tišine in spomina. Posrednik med preteklim in sedanjim, med izgubo in oblikovanjem, med zasebnim in kolektivnim.

»Work in process« nalepkica, ki me je zmeraj pritegnila ravno iz tega, da se mi takoj zastavi vprašanje konca. Konec koncev: Live and don’t think about death. Dead lines, dead lines … Delaj, procesiraj, ne produciraj, finiširaj. Je vseeno medij živosti kot take ali?

Vzeti si želim čas, gledati na čas kot tak. Umetnost časa. Trajanja in minljivosti.« Vstopim počasi.

Milan manifest v drugem poskusu izkusi potrebo (od zunaj) po jedrnatih gibalnih akcijah. Jedrnati odrski prezenci, kjer se v ne oziraje na ostale scenske elemente osredotoča na gib in predmet. Primoran se je soočiti s prepreko ustvarjanja, ki mu jo predpostavlja vzpostavljena shem performativnih umetnosti. Primoran se je soočiti z zgodovino in tradicijo ustvarjanja. »Ukvarjamo se z nečim inherentno starim.« Ponovno si definira določene zidake, ki so pomembni za izgradnjo uprizoritve. Predmet, tj. čevelj s svojo prisotnostjo prinaša določene socio-umetniške diskurze, ki jih poskušamo opazovati. Zavzemamo performativno prisotnost in so-konstruiramo čas, ga ne kolonializiramo. Da bi ohranili učinek predmeta v prostoru. Gib se pojavi v petih slikah. Kjer prav tako izrazito pozornost postavljamo na spremembo v atmosferi v prostoru, v občinstvu, ki se zgodi ob vsakem premiku. Premiki nosijo otežitev motiva, tj. dediščine, ki jo performerji nosimo v prostor.  Vsaka otežitev, vsaka slika prinese drugačen poskus rekonstruiranja igrišča, v katerega stopamo skupaj s publiko in vzajemnega opazovanja rekonstrukcije pravil le-tega. (Filip Klančinik)

#2: POST-VSTOP

Ko se vzpostavi igrišče, je omogočen vstop. Vstop umetnice v vzpostavljeno igralno polje. Kaj prinaša s sabo?  Tu ustvarimo manjši konec prej poznanega toka in vstop v drugo fazo momentuma. Post-vstop. Vstop vselej odmeva, a se nadgrajuje. Tu se zavemo viška potencialnosti časa, ki ga bomo preživeli v kavarni.

#3: MOTIV

Z vstopom drugega telesa umetnice v gibu uvidimo predispozicije teles v performativni poziciji. Kaj nosita s seboj v prostor? – To je dediščina. Dediščina, ki se v prostor prenaša intuitivno – brez prisilne dodatne kontekstualizacije. Sproščeno. Igrivo. A utemeljeno. Pustimo se igrati na kontekstualnem polju. S prtljago, ki jo nosimo. Kar nas otežuje. Na nas vpliva. Nam daje gibanje. V tem kontekstu tu lahko vpeljemo pojav motiva, tradicije, dediščine kot načelo pripovednega gibanja, ki poganja dogajanje – iz prisotnosti ustvari gib. Premakne telo. Iz pasivne pozicije ustvari aktivno. Ne mimetično, temveč performativno.

#4: IZSTOP / IZHOD

Če smo v drugem poskusu prešli iz faze oteževanja, premika noge in stopanja v čevlje, ki nosijo zgodovino, tu vstopamo v širši (mariborski kavarniški) kontekst, v katerem je možno izstopiti iz te teže. Se je osvoboditi. Telo lahko potemtakem zavzame breztežno pozicijo. Raziskuje osvobajanje in željo. Potencialnost in zmožnost. Gibalni material preizkuša meje motiva in konteksta, vstopa in potem izstopa.

#5: POST-IZSTOP

Hkrati pa telo na pozablja na kontekst, ustvarjen v prostoru. Bela kava in Cockta^TM . Natakar tudi po izstopu kontekstualizira prostor. Igrišča ostajajo za nadaljnje igranje. Občinstvo pa prav tako.

#N: SAMOREFLEKTIVNI KOT

Po izstopu za končno umeščanje umetnice v format dela potrebujemo izstop iz gledališča, izstop is prostora dela, izstop iz Maribora. Refleksija tu ponuja zadnji kos manifestacije dotičnega dela. Skozi manuskripcijo v končni manifest. Skozi igrišče v samoreflektivni kot. Beseda tu odzvanja utelešenost giba. Nadaljnji gib pa odzvanja njeno manifestacijo. Ventilator je v ciklu, kjer se en vrtljaj poveže v naslednjega. Beseda v gib in gib v besedo. Beseda da gibu dediščino, motiv. Gib pa njej manifest. Obe se združujeta v soodvisnosti. (Filip Klančnik)