Zavod Sploh

Milan Manifest

v okviru cikla Ventilator 2025

Avtorica koncepta: Petja Golec Horvat

Projekt Milan Manifest je performativna raziskava umetnice Petje Golec Horvat v sklopu letošnjega cikla Ventilator. Projekt temelji na raziskavi pojava didaskalije – zapisov dejanj v dramskih besedilih, ki ne nujno predstavljajo zgolj navodila, vendar so lahko razumljeni kot spodbujevalci refleksije. Skozi odprto zastavljene uprizoritvene dogodke preizprašuje, kako posameznik s svojo telesno prisotnostjo in besedo oblikuje dogodek, prostor in čas, pri čemer didaskalija v tem kontekstu postane prostor med besedo in telesom. »Telo ne operira zgolj z gestami; gibanje ni nujno izrazoslovje čustvenega stanja. Biti odziven, prisoten. Besede v prostoru ne potrebujejo duplikatov. Poslušanje, s katerim potuje misel. Dovolj občutnega 'odmiranja' v ilustrativnosti ...«

Je vzpostavljanje odnosa do medija, umeščanje vanj. Gre zgolj za preprosto vprašanje identitete in razumevanje okoliščin ter lastno materializacijo pojmov. Tako namiguje k osebni raziskavi umetnice, ki čez pogovore z dedkom spoznava zgodbe in jih razume kot dediščino: postanejo ključne za izgradnjo performativne prakse, ki ne le pripoveduje, ampak doživlja. 

Projekt je zasnovan kot proces, ki se bo odvijal v petih javnih dogodkih, lokacijsko izmenjujočih se med Mariborom in Ljubljano.

Ventilator #1: Predstavitev

22. 4. 2025, Španski borci

Avtorica, iniciatorka in performarka: Petja Golec Horvat
Sodelujejo: performer in glasbenik Filip Klančnik, dramaturginja in kontekstualka Maša Radi Buh, za vizualije, prostor in luč skrbi Simona Bobnar Radenković

Kot prvi dogodek preformativne raziskave si postavimo nujne parametre za ukvarjanje s konceptom in materialom. Predstavitev tako zavzame formo kolaža idej in vprašanj, ki zavzame zametke in jih predstavlja. Srečamo se s formatom – uvodna vaja gledališke uprizoritve, kjer ustvarjalci še niso v celoti utrjeni v smeri dela in ustvarjanja. So v t. i. preizpraševanju, pogovoru »talking stage«, ne zasidranosti, plutju. Drugi zametek predstavlja performativno neresnost. Igrivost in razuzdanost, ki predstavljata performativno stanje performerjev. Hkrati se pojavljajo listi papirja, ki v prostor prinašajo besedo kot objekt, kot predmet, kot nekaj otipljivega. Performerja pa se poigravata z gibom diagonale, ki jo uveljavljata kot ponavljajoči simbol. Simbol prehoda. (Filip Klančnik)

Ventilator #2: V kaj vstopamo?

31. 8. 2025, PARL, Španski borci

Avtorica, iniciatorka in performarka: Petja Golec Horvat
Sodelujejo: performer Filip Klančnik, performer Muhamed Kulauzovič, dramaturginja in kontekstualka Maša Radi Buh, za vizualije in prostor je skrbela Simona Bobnar Radenković

Petja: »Vstopam s formo (bit v formi) z utrujenostjo le te. Nek pregled, lasten razgled plesne, uprizoritvene, vizualne scene. Iz različni prostorov (studii, dvorane; odvisne kot ne, avditoriji, galerije, ulice, parkirišča) v še en temen pravokotnik, zmožen kondenza – včasih bi mu lahko rekla kar konzervica. Ujame dejanja, besede zadenejo ob stene … zadeve ostanejo tukaj.

fotografija: Marcandrea
fotografija: Marcandrea

Moje predispozicije (intuicija, velikost, jakost) se umeščajo vanj, moja pričakovanja pa se z njim soočajo. Kar v te prostore nosim s sabo? Rečem dediščina – razčlenim na: dedkovo zapuščino. Njegove zgodbe, nauke, nastope meni. Stanje Milana; obolenje, ki vodi v težave z gibom, je v izhodišču zasebna, osebna zgodba, v tem prostoru njegovo stanje in njegove zgodbe omogočajo meni, da svoje telo postavim v novo razmerje do besede, tišine in spomina. Posrednik med preteklim in sedanjim, med izgubo in oblikovanjem, med zasebnim in kolektivnim.

»Work in process« nalepkica, ki me je zmeraj pritegnila ravno iz tega, da se mi takoj zastavi vprašanje konca. Konec koncev: Live and don’t think about death. Dead lines, dead lines … Delaj, procesiraj, ne produciraj, finiširaj. Je vseeno medij živosti kot take ali?

Vzeti si želim čas, gledati na čas kot tak. Umetnost časa. Trajanja in minljivosti.« Vstopim počasi.

Ta poskus je v dogajalno središče postavil vstop v čevlje. Kaj zapolnjuje naše čevlje? Kaj daje našim korakom težo? Raziskovanje motiva; iz lat. movitus= »tisto, kar premika, giblje«, iz glagola movere= »gibati, premikati« = gonilo, gibalo ali tudi motivacija. (Petja Golec Horvat)

Milan manifest v drugem poskusu izkusi potrebo (od zunaj) po jedrnatih gibalnih akcijah. Jedrnati odrski prezenci, kjer se v ne oziraje na ostale scenske elemente osredotoča na gib in predmet. Primoran se je soočiti s prepreko ustvarjanja, ki mu jo predpostavlja vzpostavljena shem performativnih umetnosti. Primoran se je soočiti z zgodovino in tradicijo ustvarjanja. »Ukvarjamo se z nečim inherentno starim.« Ponovno si definira določene zidake, ki so pomembni za izgradnjo uprizoritve. Predmet, tj. čevelj s svojo prisotnostjo prinaša določene socio-umetniške diskurze, ki jih poskušamo opazovati. Zavzemamo performativno prisotnost in so-konstruiramo čas, ga ne kolonializiramo. Da bi ohranili učinek predmeta v prostoru. Gib se pojavi v petih slikah. Kjer prav tako izrazito pozornost postavljamo na spremembo v atmosferi v prostoru, v občinstvu, ki se zgodi ob vsakem premiku. Premiki nosijo otežitev motiva, tj. dediščine, ki jo performerji nosimo v prostor.  Vsaka otežitev, vsaka slika prinese drugačen poskus rekonstruiranja igrišča, v katerega stopamo skupaj s publiko in vzajemnega opazovanja rekonstrukcije pravil le-tega. (Filip Klančinik)

Ventilator #3: Povabilo na kavo

29. 9. 2025, Nagibove postprodukcijske platforme, GT22, Maribor

Avtorica, iniciatorka in performarka: Petja Golec Horvat
Sodelujejo: performerka Varja Golec Horvat, performer Filip Klančnik, performer Muhamed Kulauzovič, za luč, vizualije in prostor sta skrbela Toni Soprano Meneglejte in Miha Horvat


#1: VSTOP / VHOD

V temnem pravokotniku, v prostoru zmožnem kondenza, se v tretjem poskusu performativne raziskave Petje Sonda vzpostavi format, ki ob vstopu jasno definira polje igranja. Ukvarjamo se s poljem teatralne magije, ki poustvarja nam že znano okolje mestne kavarne – gledalcu se v tem trenutku ustvari kontekst, modus, znotraj katerega bomo delovali. Ta izris je vse, kar od kontekstualizacije dobimo. Gledalcu s tem poskušamo ozavestiti prihod, vstop, kot nekaj širšega in nujnega za interpretacijo, nudimo podlago za ogled in percepcijo.

#2: POST-VSTOP

Ko se vzpostavi igrišče, je omogočen vstop. Vstop umetnice v vzpostavljeno igralno polje. Kaj prinaša s sabo?  Tu ustvarimo manjši konec prej poznanega toka in vstop v drugo fazo momentuma. Post-vstop. Vstop vselej odmeva, a se nadgrajuje. Tu se zavemo viška potencialnosti časa, ki ga bomo preživeli v kavarni.

#3: MOTIV

Z vstopom drugega telesa umetnice v gibu uvidimo predispozicije teles v performativni poziciji. Kaj nosita s seboj v prostor? – To je dediščina. Dediščina, ki se v prostor prenaša intuitivno – brez prisilne dodatne kontekstualizacije. Sproščeno. Igrivo. A utemeljeno. Pustimo se igrati na kontekstualnem polju. S prtljago, ki jo nosimo. Kar nas otežuje. Na nas vpliva. Nam daje gibanje. V tem kontekstu tu lahko vpeljemo pojav motiva, tradicije, dediščine kot načelo pripovednega gibanja, ki poganja dogajanje – iz prisotnosti ustvari gib. Premakne telo. Iz pasivne pozicije ustvari aktivno. Ne mimetično, temveč performativno.

#4: IZSTOP / IZHOD

Če smo v drugem poskusu prešli iz faze oteževanja, premika noge in stopanja v čevlje, ki nosijo zgodovino, tu vstopamo v širši (mariborski kavarniški) kontekst, v katerem je možno izstopiti iz te teže. Se je osvoboditi. Telo lahko potemtakem zavzame breztežno pozicijo. Raziskuje osvobajanje in željo. Potencialnost in zmožnost. Gibalni material preizkuša meje motiva in konteksta, vstopa in potem izstopa.

#5: POST-IZSTOP

Hkrati pa telo na pozablja na kontekst, ustvarjen v prostoru. Bela kava in CocktaTM . Natakar tudi po izstopu kontekstualizira prostor. Igrišča ostajajo za nadaljnje igranje. Občinstvo pa prav tako.

#N: SAMOREFLEKTIVNI KOT

Po izstopu za končno umeščanje umetnice v format dela potrebujemo izstop iz gledališča, izstop is prostora dela, izstop iz Maribora. Refleksija tu ponuja zadnji kos manifestacije dotičnega dela. Skozi manuskripcijo v končni manifest. Skozi igrišče v samoreflektivni kot. Beseda tu odzvanja utelešenost giba. Nadaljnji gib pa odzvanja njeno manifestacijo. Ventilator je v ciklu, kjer se en vrtljaj poveže v naslednjega. Beseda v gib in gib v besedo. Beseda da gibu dediščino, motiv. Gib pa njej manifest. Obe se združujeta v soodvisnosti. (Filip Klančnik)

Ventilator #4: MILAN EKSCES

21. 11. 2025, Španski borci

Avtorica, iniciatorka in performerka: Petja Golec Horvat
Sodelujejo kot performerji: Filip Klančnik, Muhamed Kulauzovič, Jerica Smrečnik, Milica Krnjaja, Katarina Kolar, Ajka Poljanšek Zorn, Adrian Grošelj, Brina Rakun, Vitja Rodež, Izidor Vogrinec, Izidor Rijavec, Darma Presiček, Džana Porić, Erin Bregar Sabolić

»Mestna kavarna. Ponovno se dobimo na kavi in to je vse, kar je potrebno vedeti. Kavarniška izkušnja v četrtem poskusu Milan manifesta ponovno predstavlja celotno kontekstualizacijo za razvoj uprizoritve. Kontekst je igrišče in igra je osnovni pogon gibalnega delovanja.

Pomembno je, da vsak prinese nekaj svojega. Svoje lastno ali osebno, privatno na igrišču postavimo kot načelo pripovednega gibanja.

Iz svojega lastnega, ki ga v prostoru v tem trenutku ne primanjkuje, se razvije odstop od vsakdana, izstop iz normale, izstop iz pasivne in močne pozicije v aktivno in negotovo. Nepredvidljivost, neaklimatizirnost in nesigurnost nas postavijo v ekscesoidno performativno stanje, ki le skozi igrivost v kontekstu pridobi svojo intrigantnost. Drugo, a ne večje. Milan v soustvarjanje povabi druge svoje, da predstavlja svoje drugim. Igrati se s svojim in svojemu postaviti novo pozicijo – eksces, ga predrugačiti in kontekstu spremeniti pravilo.« 

Milanova zgodba, sprva zasebna in osebna, v okviru projekta postopoma preide v funkcijo žive osi, okoli katere se prepletajo raziskovanje, izpraševanje; postaja referenčna točka za razumevanje telesa, spomina in identitete tam, kjer so ti pojmi ranljivi, izmuzljivi ali neizgovorjeni. Delo se ne ustavi pri spominu, temveč se prevaja v izkustvo, ki je v četrtem poskusu odprto več prisotnim. Tako četrti poskus ali MILAN EKSCES predstavlja 50 minuten odprti score, kjer si ob zvočni spremljavi kuhanja kave skupna vprašanja skozi telo zastavlja petnajst sodelujočih.

Ventilator #5: MM_ gradivo urejanje

29. 12. 2025, splet

Urejata: Petja Golec Horvat in Filip Klančnik

Peta edicija je poskus arhivacije, premislek in urejanje tekom projekta nastalega gradiva. Gradivo (dokument) je v nastajanju in dostopen za ogled, za spremljanje. Zbirka (za)misli, skic, poskusov artikulacije, ki … Milan gre naprej.

Nastajajoče gradivo je dostopno na: MM_  gradivo

24.9.2020

Ventilator: Trip-tih + Zbor za publiko, Španski borci

V sklopu projekta Ventilator, tretja edicija #3

Naslov: Trip-tih

24.9. Španski borci, Velika dvorana ob 20h

V prvem, januarskem srečanju cikla Ventilator 2020 je z Jurijem Konjarjem in Katjo Legin na odru Španskih borcev sodeloval Zlatko Kavčič. Druga ediciji je bila poleg nove kombinacije- Katja, Jurij in multiinštrumentalist Samo Kutin- zaznamovana tudi s ponovno izkušnjo “gledališča” po treh mesecih samo-izolacije. Ista trojka (Jurij - Samo - Katja) zastavlja naslednjo tretjo etapo kot serijo v treh “epizodah” skozi tri dni na treh različnih prizoriščih.

Samo živi v Lesnem Brdu, Katja je doma na Kruščah, Španski borci pa so skoraj kot domači oder. Med edicijami do sedaj je vedno preteklo kar nekaj časa, tokrat se bodo tri improvizirane predstave zgodile zgoščeno, ena za drugo, v treh dneh. Ventilator v novih prostorsko - časovnih koordinatah.

Zbor za publiko

Je improviziran dogodek lahko tema pogovora na zboru za publiko? Lahko naše gledanje iztrgamo iz zasledovanja realnega na odru, je fascinacija vezana na samo dejstvo, da se vse dogaja pred nami, v tistem trenutku? Ja naše branje odrskih znakov svobodnejše ali bolj preprosto? Lahko zaradi tega vidimo več, dlje od odrske reprezentacije? Bi bilo naše gledanje drugačno, če bi Ventilator definirali kot predstavo in ne kot improvizirano predstavo?
Sit back and relax. Morda so vsa ta vprašanja odveč.

Ventilator je del platforme Neodvisni. Sam naslov Ventilator naslavlja prevetritev, ventiliranje, zračenje, pretočnost vsebin, tem, kombinacij, oblik, tehnik, načinov prisotnosti, modulov, avtorjev, izvajalcev, gest in zvočnosti. To pa omogoča izjemno kreativnost, izvirnost, odzivnost in odprtost v snovanju. Poskrbel bo za nepreverjene kombinacije avtorjev, izvajalcev, umetniških stilov, tehnik.

Jurij Konjar je plesalec, improvizator, koreograf, raziskovalec, pisec, kurator in organizator, ki dela na področju plesa. Študiral je na PARTS v Bruslju ter plesal pri Les Ballets C de la B. Delal je z/za Majo Delak, Janezom Janšo, Borisem Charmatzom, Martinom Kilvadyjem. V 2007 je preživel poškodbo glave, ki je njegov fokus preusmerila na potencial sedanjega trenutka. V 2009 ga je podrobno opazovanje videa Goldbergovih Variacij Steva Paxtona popeljalo na pot improvizacijskih praks in bogatega dialoga s Paxtonom in drugimi. Njegovo raziskovanje, performans in poučevanje črpajo navdih iz odrskih izkušenj kot tudi iz kontaktne improvizacije in Tuning Scores Lise Nelson.

Katja Legin (Ljubljana, 1985) je že kot dijakinja SVŠGL, smeri za sodobni ples, ustvarila dve solo predstavi. Formalno plesno izobraževanje je nadaljevala na Labanu v Londonu (2004-2007). Po diplomi se je pridružila takrat novo nastali skupini EnKnapGroup (EKG), pod umetniškim vodstvom Iztoka Kovača. Leta 2010 je začela s podiplomskim študijem gledališke režije na AGRFT. V času študija se je posvečala raziskavam in delom v nastajanju (Try out, SUM UP, Passages), ki so se dotikali improvizacije, živosti in performativnih veščin ter kvalitet. Podobne teme so bile tudi fokus njene teroretične naloge, ki je kasneje izšla kot knjiga Dvojnosti: Performer in njegovo delo (pri MGL, 2015). Kot plesalka in performerka je sodelovala z velikim številom slovenskih koreografov/inj, avtorjev/ric. Pet let je sokurirala improvizacijski cikel Neforma (Zavod Sploh).

Samo Kutin je izjemno dejaven multi–instrumentalist, znan po rabi nekonvencionalnih in lastnoročno izdelanih glasbil in zvočil. Eden izmed tradicionalnih inštrumentov, ki jih uporablja, je tudi madžarsko srednjeveško strunsko glasbilo hurdy gurdy, s katerim ga pogosto videvamo muzicirati na dogodkih eksperimentalne in improvizacijske glasbe. Na področju proste improvizacije se intenzivno posveča iskanju, odkrivanju in manipuliranju najrazličnejših možnosti inštrumenta hurdy gurdy. Skrajne zvočne razsežnosti, od nežnega šuma do hrupnega drona, od blagozvočnih udarcev do neznosnega cviljenja, doseže s preparacijo in ozvočitvijo glasbila, pri čemer uporablja tako kontaktne mikrofone kot akustične resonatorje. Nastopa kot solist in v raznolikih improvizacijskih in etno zasedbah (Širom, Bakalina Velika, Salamandra Salamandra).

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni