EN
Zavod Sploh

Milan Manifest

v okviru cikla Ventilator 2025

Avtorica koncepta: Petja Golec Horvat

Projekt Milan Manifest je performativna raziskava umetnice Petje Golec Horvat v sklopu letošnjega cikla Ventilator. Projekt temelji na raziskavi pojava didaskalije – zapisov dejanj v dramskih besedilih, ki ne nujno predstavljajo zgolj navodila, vendar so lahko razumljeni kot spodbujevalci refleksije. Skozi odprto zastavljene uprizoritvene dogodke preizprašuje, kako posameznik s svojo telesno prisotnostjo in besedo oblikuje dogodek, prostor in čas, pri čemer didaskalija v tem kontekstu postane prostor med besedo in telesom. »Telo ne operira zgolj z gestami; gibanje ni nujno izrazoslovje čustvenega stanja. Biti odziven, prisoten. Besede v prostoru ne potrebujejo duplikatov. Poslušanje, s katerim potuje misel. Dovolj občutnega 'odmiranja' v ilustrativnosti ...«

Je vzpostavljanje odnosa do medija, umeščanje vanj. Gre zgolj za preprosto vprašanje identitete in razumevanje okoliščin ter lastno materializacijo pojmov. Tako namiguje k osebni raziskavi umetnice, ki čez pogovore z dedkom spoznava zgodbe in jih razume kot dediščino: postanejo ključne za izgradnjo performativne prakse, ki ne le pripoveduje, ampak doživlja. 

Projekt je zasnovan kot proces, ki se bo odvijal v petih javnih dogodkih, lokacijsko izmenjujočih se med Mariborom in Ljubljano.

Ventilator #1: Predstavitev

22. 4. 2025, Španski borci

Avtorica, iniciatorka in performarka: Petja Golec Horvat
Sodelujejo: performer in glasbenik Filip Klančnik, dramaturginja in kontekstualka Maša Radi Buh, za vizualije, prostor in luč skrbi Simona Bobnar Radenković

Kot prvi dogodek preformativne raziskave si postavimo nujne parametre za ukvarjanje s konceptom in materialom. Predstavitev tako zavzame formo kolaža idej in vprašanj, ki zavzame zametke in jih predstavlja. Srečamo se s formatom – uvodna vaja gledališke uprizoritve, kjer ustvarjalci še niso v celoti utrjeni v smeri dela in ustvarjanja. So v t. i. preizpraševanju, pogovoru »talking stage«, ne zasidranosti, plutju. Drugi zametek predstavlja performativno neresnost. Igrivost in razuzdanost, ki predstavljata performativno stanje performerjev. Hkrati se pojavljajo listi papirja, ki v prostor prinašajo besedo kot objekt, kot predmet, kot nekaj otipljivega. Performerja pa se poigravata z gibom diagonale, ki jo uveljavljata kot ponavljajoči simbol. Simbol prehoda. (Filip Klančnik)

Ventilator #2: V kaj vstopamo?

31. 8. 2025, PARL, Španski borci

Avtorica, iniciatorka in performarka: Petja Golec Horvat
Sodelujejo: performer Filip Klančnik, performer Muhamed Kulauzovič, dramaturginja in kontekstualka Maša Radi Buh, za vizualije in prostor je skrbela Simona Bobnar Radenković

Petja: »Vstopam s formo (bit v formi) z utrujenostjo le te. Nek pregled, lasten razgled plesne, uprizoritvene, vizualne scene. Iz različni prostorov (studii, dvorane; odvisne kot ne, avditoriji, galerije, ulice, parkirišča) v še en temen pravokotnik, zmožen kondenza – včasih bi mu lahko rekla kar konzervica. Ujame dejanja, besede zadenejo ob stene … zadeve ostanejo tukaj.

fotografija: Marcandrea
fotografija: Marcandrea

Moje predispozicije (intuicija, velikost, jakost) se umeščajo vanj, moja pričakovanja pa se z njim soočajo. Kar v te prostore nosim s sabo? Rečem dediščina – razčlenim na: dedkovo zapuščino. Njegove zgodbe, nauke, nastope meni. Stanje Milana; obolenje, ki vodi v težave z gibom, je v izhodišču zasebna, osebna zgodba, v tem prostoru njegovo stanje in njegove zgodbe omogočajo meni, da svoje telo postavim v novo razmerje do besede, tišine in spomina. Posrednik med preteklim in sedanjim, med izgubo in oblikovanjem, med zasebnim in kolektivnim.

»Work in process« nalepkica, ki me je zmeraj pritegnila ravno iz tega, da se mi takoj zastavi vprašanje konca. Konec koncev: Live and don’t think about death. Dead lines, dead lines … Delaj, procesiraj, ne produciraj, finiširaj. Je vseeno medij živosti kot take ali?

Vzeti si želim čas, gledati na čas kot tak. Umetnost časa. Trajanja in minljivosti.« Vstopim počasi.

Ta poskus je v dogajalno središče postavil vstop v čevlje. Kaj zapolnjuje naše čevlje? Kaj daje našim korakom težo? Raziskovanje motiva; iz lat. movitus= »tisto, kar premika, giblje«, iz glagola movere= »gibati, premikati« = gonilo, gibalo ali tudi motivacija. (Petja Golec Horvat)

Milan manifest v drugem poskusu izkusi potrebo (od zunaj) po jedrnatih gibalnih akcijah. Jedrnati odrski prezenci, kjer se v ne oziraje na ostale scenske elemente osredotoča na gib in predmet. Primoran se je soočiti s prepreko ustvarjanja, ki mu jo predpostavlja vzpostavljena shem performativnih umetnosti. Primoran se je soočiti z zgodovino in tradicijo ustvarjanja. »Ukvarjamo se z nečim inherentno starim.« Ponovno si definira določene zidake, ki so pomembni za izgradnjo uprizoritve. Predmet, tj. čevelj s svojo prisotnostjo prinaša določene socio-umetniške diskurze, ki jih poskušamo opazovati. Zavzemamo performativno prisotnost in so-konstruiramo čas, ga ne kolonializiramo. Da bi ohranili učinek predmeta v prostoru. Gib se pojavi v petih slikah. Kjer prav tako izrazito pozornost postavljamo na spremembo v atmosferi v prostoru, v občinstvu, ki se zgodi ob vsakem premiku. Premiki nosijo otežitev motiva, tj. dediščine, ki jo performerji nosimo v prostor.  Vsaka otežitev, vsaka slika prinese drugačen poskus rekonstruiranja igrišča, v katerega stopamo skupaj s publiko in vzajemnega opazovanja rekonstrukcije pravil le-tega. (Filip Klančinik)

Ventilator #3: Povabilo na kavo

29. 9. 2025, Nagibove postprodukcijske platforme, GT22, Maribor

Avtorica, iniciatorka in performarka: Petja Golec Horvat
Sodelujejo: performerka Varja Golec Horvat, performer Filip Klančnik, performer Muhamed Kulauzovič, za luč, vizualije in prostor sta skrbela Toni Soprano Meneglejte in Miha Horvat


#1: VSTOP / VHOD

V temnem pravokotniku, v prostoru zmožnem kondenza, se v tretjem poskusu performativne raziskave Petje Sonda vzpostavi format, ki ob vstopu jasno definira polje igranja. Ukvarjamo se s poljem teatralne magije, ki poustvarja nam že znano okolje mestne kavarne – gledalcu se v tem trenutku ustvari kontekst, modus, znotraj katerega bomo delovali. Ta izris je vse, kar od kontekstualizacije dobimo. Gledalcu s tem poskušamo ozavestiti prihod, vstop, kot nekaj širšega in nujnega za interpretacijo, nudimo podlago za ogled in percepcijo.

#2: POST-VSTOP

Ko se vzpostavi igrišče, je omogočen vstop. Vstop umetnice v vzpostavljeno igralno polje. Kaj prinaša s sabo?  Tu ustvarimo manjši konec prej poznanega toka in vstop v drugo fazo momentuma. Post-vstop. Vstop vselej odmeva, a se nadgrajuje. Tu se zavemo viška potencialnosti časa, ki ga bomo preživeli v kavarni.

#3: MOTIV

Z vstopom drugega telesa umetnice v gibu uvidimo predispozicije teles v performativni poziciji. Kaj nosita s seboj v prostor? – To je dediščina. Dediščina, ki se v prostor prenaša intuitivno – brez prisilne dodatne kontekstualizacije. Sproščeno. Igrivo. A utemeljeno. Pustimo se igrati na kontekstualnem polju. S prtljago, ki jo nosimo. Kar nas otežuje. Na nas vpliva. Nam daje gibanje. V tem kontekstu tu lahko vpeljemo pojav motiva, tradicije, dediščine kot načelo pripovednega gibanja, ki poganja dogajanje – iz prisotnosti ustvari gib. Premakne telo. Iz pasivne pozicije ustvari aktivno. Ne mimetično, temveč performativno.

#4: IZSTOP / IZHOD

Če smo v drugem poskusu prešli iz faze oteževanja, premika noge in stopanja v čevlje, ki nosijo zgodovino, tu vstopamo v širši (mariborski kavarniški) kontekst, v katerem je možno izstopiti iz te teže. Se je osvoboditi. Telo lahko potemtakem zavzame breztežno pozicijo. Raziskuje osvobajanje in željo. Potencialnost in zmožnost. Gibalni material preizkuša meje motiva in konteksta, vstopa in potem izstopa.

#5: POST-IZSTOP

Hkrati pa telo na pozablja na kontekst, ustvarjen v prostoru. Bela kava in CocktaTM . Natakar tudi po izstopu kontekstualizira prostor. Igrišča ostajajo za nadaljnje igranje. Občinstvo pa prav tako.

#N: SAMOREFLEKTIVNI KOT

Po izstopu za končno umeščanje umetnice v format dela potrebujemo izstop iz gledališča, izstop is prostora dela, izstop iz Maribora. Refleksija tu ponuja zadnji kos manifestacije dotičnega dela. Skozi manuskripcijo v končni manifest. Skozi igrišče v samoreflektivni kot. Beseda tu odzvanja utelešenost giba. Nadaljnji gib pa odzvanja njeno manifestacijo. Ventilator je v ciklu, kjer se en vrtljaj poveže v naslednjega. Beseda v gib in gib v besedo. Beseda da gibu dediščino, motiv. Gib pa njej manifest. Obe se združujeta v soodvisnosti. (Filip Klančnik)

Ventilator #4: MILAN EKSCES

21. 11. 2025, Španski borci

Avtorica, iniciatorka in performerka: Petja Golec Horvat
Sodelujejo kot performerji: Filip Klančnik, Muhamed Kulauzovič, Jerica Smrečnik, Milica Krnjaja, Katarina Kolar, Ajka Poljanšek Zorn, Adrian Grošelj, Brina Rakun, Vitja Rodež, Izidor Vogrinec, Izidor Rijavec, Darma Presiček, Džana Porić, Erin Bregar Sabolić

»Mestna kavarna. Ponovno se dobimo na kavi in to je vse, kar je potrebno vedeti. Kavarniška izkušnja v četrtem poskusu Milan manifesta ponovno predstavlja celotno kontekstualizacijo za razvoj uprizoritve. Kontekst je igrišče in igra je osnovni pogon gibalnega delovanja.

Pomembno je, da vsak prinese nekaj svojega. Svoje lastno ali osebno, privatno na igrišču postavimo kot načelo pripovednega gibanja.

Iz svojega lastnega, ki ga v prostoru v tem trenutku ne primanjkuje, se razvije odstop od vsakdana, izstop iz normale, izstop iz pasivne in močne pozicije v aktivno in negotovo. Nepredvidljivost, neaklimatizirnost in nesigurnost nas postavijo v ekscesoidno performativno stanje, ki le skozi igrivost v kontekstu pridobi svojo intrigantnost. Drugo, a ne večje. Milan v soustvarjanje povabi druge svoje, da predstavlja svoje drugim. Igrati se s svojim in svojemu postaviti novo pozicijo – eksces, ga predrugačiti in kontekstu spremeniti pravilo.« 

Milanova zgodba, sprva zasebna in osebna, v okviru projekta postopoma preide v funkcijo žive osi, okoli katere se prepletajo raziskovanje, izpraševanje; postaja referenčna točka za razumevanje telesa, spomina in identitete tam, kjer so ti pojmi ranljivi, izmuzljivi ali neizgovorjeni. Delo se ne ustavi pri spominu, temveč se prevaja v izkustvo, ki je v četrtem poskusu odprto več prisotnim. Tako četrti poskus ali MILAN EKSCES predstavlja 50 minuten odprti score, kjer si ob zvočni spremljavi kuhanja kave skupna vprašanja skozi telo zastavlja petnajst sodelujočih.

Ventilator #5: MM_ gradivo urejanje

29. 12. 2025, splet

Urejata: Petja Golec Horvat in Filip Klančnik

Peta edicija je poskus arhivacije, premislek in urejanje tekom projekta nastalega gradiva. Gradivo (dokument) je v nastajanju in dostopen za ogled, za spremljanje. Zbirka (za)misli, skic, poskusov artikulacije, ki … Milan gre naprej.

Nastajajoče gradivo je dostopno na: MM_  gradivo

31.5.2021

Ventilator: digital 1.5

Ventilator: digital 1.5
študija / instalacija

31. 5. 2021 ob 19:00, Fotopub, Tivolska 44

Projekt digital 1.5 je serija petih uprizoritvenih dogodkov, ki raziskujejo dotik. Vsak dogodek je samostojen poizkus haptičnega branja sveta z digitalnim razumevanjem telesnosti in praksa medsebojne bližine ter sobivanja objektov, v katero so povabljeni gledalci. Izbrana skupina teles vzpostavlja dotik z drugimi telesi v prostoru – s telesi performerjev, s telesom prostora, z zvočnim telesom in telesi tehnoloških objektov. Slednji so čedalje pomembnejši vmesnik našega vstopa v svet. digital 1.5 z njihovo uporabo preizprašuje mediatizacijo bližine in intimnosti, z aplikacijo trdne digitalne logike naprav in njihovega programja na mehka organska telesi ljudi pa špekulira o človeku, ki ni le vir informacij, temveč tudi naprava za obdelavo in hrambo podatkov.

Dotik v digital 1.5 je način sporazumevanja in sredstvo srečanja z drugim; je digitalizirani podatek in medij prenosa hkrati. Projekt se naslanja na idejo medija, kot jo v knjigi The Ecology of Attention poda Y. Citton. Ta medije opiše kot difuzne ekosisteme, ki realnosti ne zgolj predstavljajo, ampak jo aktivno formirajo. Tako se oblikuje 'infrastruktura resonanc, ki pogojujejo našo pozornost' glede na ideje, ki nas 'obkrožajo in napolnjujejo'. V tem oziru digital 1.5 ne išče glasne uprizoritvene geste ampak želi zagotoviti prostor vidnosti oziroma, v Cittonovem jeziku, okolje rezoniranja čedalje bolj marginaliziranim in v času pandemije transgresivnim praksam medsebojne bližine in dotikanja.

Kolofon

Umetniško vodstvo: Jan Rozman
Performerji: Beno Novak, Julija Pečnikar, Jan Rozman, Liza Šimenc
Glasba: Luka Seliškar
Kostumografija: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video dokumentacija: Juš Jeraj
Fotografija: Marijo Župan 
Izvršna producentka: Brigita Gračner
Letos v sklopu Ventilatorja svoj avtorski potencial razvija Jan Rozman.

Jan Rozman (1991) deluje kot performer, koreograf, plesalec in improvizator med Ljubljano in Berlinom. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno / antropoceno obdobje. Šolal se je na Umetniški gimnaziji v Ljubljani, na oddelku za sodobni ples, študiral koreografijo na Amsterdamski SNDO (AhK) in opravil magisterij na programu SODA v okviru HZT (UdK) v Berlinu. Leta 2016 je končal tudi dodiplomski študij fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani (UL). Ustvaril je več avtorskih del (v zadnjem obdobju REČI REČI, MEMEMEME, Desna Leva in Predmetenje) in bil za svoje delo že večkrat nagrajen. Leta 2019 je prejel nagrado Ksenije Hribar, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije ter bil prejemnik štipendije danceWEB v okviru festivala Impulstanz na Dunaju. V letu 2020 je bil povabljen na rezidenco programa GPS, ki ga v New Yorku izvaja organizacija Movement Research, v letu 2020 in 2021 pa bil skupaj s sodelavci tudi rezident gledališča FELD v Berlinu.

Beno Novak je profesionalni sodobni plesalec ter soustanovitelj KUD Qulenium Ljubljana, kjer še vedno deluje. Leta 2016 je diplomiral na Salzburški ekperimentalni akademiji za ples (SEAD) iz sodobnega plesa in performansa. Zaradi svoje uspešnosti je bil kasneje povabljen na nadgradnjo svojega znanja na oddelku Tisch Dance (New York University) ter plesni akademiji The Place (London). Leta 2017 je Jasonu Mabani pomagal ustvariti dobrodelni projekt »Requiem for Aleppo«, katerega namen je bil, zbrati denar za pomoč pri obnovi mesta Aleppo v Siriji. Med letoma 2017 in 2018 pa je plesal v kompaniji Gary Clark v predstavi »Coal«, katera je prejela številne nagrade kot so »UK Theater award«, »Critics Circle National Dance Awards« ter druge. Poleg plesa aktivno sodeluje pri organizaciji in izvedbi festivala Kalejdoskop Kranj in Ljubljana ter sodobno-plesnega festivala Summer intensive Portugal.

Julija Pečnikar (1995) je plesalka. Svoje prve gibalne izkušnje je pridobila preko Juda in se kasneje srečala s sodobnim plesom na SVŠGL, v Ljubljani. Po zaključenem šolanju na umetniški gimnaziji, smer sodobni ples, je nadaljevala izobraževanje na Budapest Contemporary Dance Academy, kjer je junija 2019 diplomirala. Sodelovala je z domačimi in tujimi koreografi: Vita Osojnik, Urška Vohar, Jan Rozman, Molnár Csaba, Marco Torrice, Adrienn Hód, Tamás Bakó, Viktror Szeri, Tijen Lawton. Zanima jo ustvarjalni gib v širšem pomenu, prisotnosti in odzivnosti telesa ter prepoznavanje in prevajanje gibalnih izrazov. Trenutno deluje v Ljubljani in Budimpešti.

Liza Šimenc je samozaposlena v kulturi kot plesalka, koreografinja in pedagoginja, ki ustvarja v prepletu področij sodobnega plesa ter vizualne umetnosti. Rojena v Kranju 1991 je pod mentorstvom Dane Renčelj začela svoje plesno izobraževanje na Internacionalni baletni šoli Bled. Sledil ji je Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, katerega je končala 2010, ko se je tudi priključila plesnem ansamblu Kjara's Dance Project. Dodatno izpobrazbo na področju sodobnega plesa, performansa, somatike je pridobila v mestih Hong Kong, Dunaj, New York, Bruselj, Amsterdam in Berlin. Trenutno aktivno deluje v tandemu Kresnička, s Tatiano Kocmur, s katero sta prirejali interdisciplinarne dogodke v kreativnem stanovanju Prmejduš. Deluje pri izvedbi in celostnem angažmaju avtorskih predstav kot izvajalka, kostumografinja, scenografinja  ter kreatorica svetlobne podobe.

Luka Seliškar (1990) je samozaposlen v kulturi kot oblikovalec zvoka, svetlobe in instrumentalist. Sicer bodoči magister astrofizike, je svojo ustvarjalno pot začel v ŠILI, ščasoma pa je začel sodelovati s celotno impro gledališko sceno. Pot ga je vodila od igranja do muziciranja in tehniciranja, kjer se je ustalil in zdaj že vrsto let dela na Radia Študent, kot tonski mojster in glasbeni novinar. Sodeluje z mnogimi lokalnimi glasbeniki in bendi, kot so SBO, Kikimore in Insan, kot avtor in glasbenik pa v Lynch bendu in ansamblu PRSA. Občasno sam ali v ad-hoc grupacijah izda kakšno skladbo ali z glasbo opremi kratek film ali animacijo. Na počitnice gre raje v Bohinj, kot na morje.

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni