Zavod Sploh
SorryArhivKritika

Sorry

Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Izvajalci: Anita Wach, Grega Zorc, Andrej Fon
Projektna zamisel: Anita Wach
Zasnova in razvoj performansa: Anita Wach in Grega Zorc
Uprizoritveni koncept in umetniško vodstvo: Bojan Jablanovec
Zvok: Andrej Fon
Produkcija: Zavod Sploh in Via Negativa
Koprodukcija: Festival Body/Mind Varšava

4.–5. 10. 2018, Body/Mind festival Varšava, Poljska
19. 10. 2018, Španski borci, Ljubljana
20. 11. 2018, Španski borci, Ljubljana
8. 1. 2019. Španski borci, Ljubljana
18. 1. 2019, Španski borci, Ljubljana
9. 3. 2019, GT22, Maribor
12. 6. 2019, Apart festival, Katovice, Poljska
26. 1. 2020, Španski borci, Ljubljana
Anita Wach in Grega Zorc grizeta, grabita, objemata, sesata drug drugega. Parazitirata in se opravičujeta. Neločljivo soobstajata. V razmerju vzajemne soodvisnosti vsak njun gib postaja člen neskončne verige namenov in reakcij.

Sorry je strukturirana raziskava o odnosu med telesom in pomenom v obliki odprtega prostora in trajanja.

Predstavo je navdihnila knjiga Parazit francoskega filozofa Michela Serresa in njegova teza, da je parazitizem edino možno naravno razmerje.
Parazit. Tisti, ki jemlje hrano z mize drugega, ki izkorišča, izrablja, zlorablja. Tisti, ki se zažira, ki ničesar ne daje v zameno, ki ničesar ne ustvarja, ničesar ne deli z drugimi, ki nikomur ni v oporo in se za nikogar ne žrtvuje.
V času poveličevanja brutalne moči, v času posojil, dolgov, prevar, podrejenosti, manipulacij in medsebojne odvisnosti je parazita zelo težko prepoznati. Drug v drugega uperjamo prst, obtožujemo se z zažiralci in krvosesi, se branimo pred temi očitki in ogorčeno zagovarjamo svojo nedotakljivost. Nihče noče biti parazit, to nizkotno in zavržno bitje evolucije, ta cinična pomota narave.

Kaj pa, če razmerje temelji zgolj na enosmernem odnosu dajanja in jemanja – in nič drugega? Je parazitizem resnično edini temelj in celo pogoj za kakršnokoli razmerje? Serres trdi, da je parazitizem temeljno “dejstvo” obstoja vsakega živega bitja.

Parazitski odnos je oblika neločljivega in nedemokratičnega sožitja, razmerje  vzajemne soodvisnosti, v katerem vsaka poteza postane člen neskončne verige namenov in reakcij. Parazit je strategija preživetja. Parazit zavrača nasilje. Dokler gostitelj ostaja pri življenju, dokler se lahko hrani z njegovim življenjem, parazit živi v harmoniji z njim. Ideali parazita so nepremičnost, hibernacija, popolna podreditev … Dokler se njegov gostitelj lahko premika in diha – pa naj je to partner, družina, mesto, država, kontinent ali planet – je parazit svoboden.

25.11.2019

Ventilator #2: Prevajanje Valeske (Flierl, Tomažin)

Jule Flierl in Irena Tomažin Zagoričnik več let načrtujeta skupni projekt, že vsaj od leta 2012, ko sta se spoznali v projektu Tina Sehgala na Festivalu DOCumenta 13. Avtorsko delo obeh preči odnos glasu in telesa v performativnih praksah.

V skupnem prihajajočem delu ju zanima prevajanje plesa v glas ter obratno in vse, kar se v tem procesu ne samo izgubi, popači ter predvsem spodleti, ampak se tudi zamaskira oziroma se (z)laže. Glas kot medij sporočanja nekako samoumevno in poenostavljeno jemljemo za nekakšno zvočno zrcalo tega, kar se dogaja pred našimi očmi. Telo se na drugi strani obravnava kot “stvar samo”, kot ultimativni in primarni medij, preko katerega se pretaka resnica nas samih kot fizičnih bitij - navkljub dejstvu plesnih, igralskih teles, ki so verjetno najbolj umetelna družbena telesa, ki s svojo trenirano “kulturo” najdlje stojijo od “nature”. Ko glas poslušamo mimo in izven besed, nas najbolje ogoloti kulture (razen če ni vpet v strogo določene glasbene žanre) in s tem je tisto “unheimlich” nekaj, kar nas kot kulturna bitja najbolj vrže nazaj v tisto primitivno, torej “naturo”. Če predpostavimo, da je plesno telo tisto nekaj najbolj “kulturno” in glas, slečen besed, tisto nekaj najbolj “naravno”, je ta prevod že spodletel. Kljub temu je komunikacija med telesom in glasom  neumorna. 

Avtorici bi v projektu združili in skupno preizkusili svoje pretekle metode dela, vezane na glas in (plesno) telo, in se lotili teme prevoda tudi s stališča dejstva, da obe govorita različni materni jezik, ter same sebe že prevajata druga drugi. Začetni material iz katerega črpata, je skoraj pozabljeno delo izredne performerke in “prve vokalne plesalke” Valeske Gert. Z njenim delom in umetniško zapuščino se je Jule Flierl izčrpno ukvarjala v svojem zadnjem solo performansu in tudi skozi lastno teoretsko delo. 
Congress Graz_by Clara Wildberger
Congress Graz_by Clara Wildberger

Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni