Zavod Sploh
SorryArhivKritika

Sorry

Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Izvajalci: Anita Wach, Grega Zorc, Andrej Fon
Projektna zamisel: Anita Wach
Zasnova in razvoj performansa: Anita Wach in Grega Zorc
Uprizoritveni koncept in umetniško vodstvo: Bojan Jablanovec
Zvok: Andrej Fon
Produkcija: Zavod Sploh in Via Negativa
Koprodukcija: Festival Body/Mind Varšava

4.–5. 10. 2018, Body/Mind festival Varšava, Poljska
19. 10. 2018, Španski borci, Ljubljana
20. 11. 2018, Španski borci, Ljubljana
8. 1. 2019. Španski borci, Ljubljana
18. 1. 2019, Španski borci, Ljubljana
9. 3. 2019, GT22, Maribor
12. 6. 2019, Apart festival, Katovice, Poljska
26. 1. 2020, Španski borci, Ljubljana
Anita Wach in Grega Zorc grizeta, grabita, objemata, sesata drug drugega. Parazitirata in se opravičujeta. Neločljivo soobstajata. V razmerju vzajemne soodvisnosti vsak njun gib postaja člen neskončne verige namenov in reakcij.

Sorry je strukturirana raziskava o odnosu med telesom in pomenom v obliki odprtega prostora in trajanja.

Predstavo je navdihnila knjiga Parazit francoskega filozofa Michela Serresa in njegova teza, da je parazitizem edino možno naravno razmerje.
Parazit. Tisti, ki jemlje hrano z mize drugega, ki izkorišča, izrablja, zlorablja. Tisti, ki se zažira, ki ničesar ne daje v zameno, ki ničesar ne ustvarja, ničesar ne deli z drugimi, ki nikomur ni v oporo in se za nikogar ne žrtvuje.
V času poveličevanja brutalne moči, v času posojil, dolgov, prevar, podrejenosti, manipulacij in medsebojne odvisnosti je parazita zelo težko prepoznati. Drug v drugega uperjamo prst, obtožujemo se z zažiralci in krvosesi, se branimo pred temi očitki in ogorčeno zagovarjamo svojo nedotakljivost. Nihče noče biti parazit, to nizkotno in zavržno bitje evolucije, ta cinična pomota narave.

Kaj pa, če razmerje temelji zgolj na enosmernem odnosu dajanja in jemanja – in nič drugega? Je parazitizem resnično edini temelj in celo pogoj za kakršnokoli razmerje? Serres trdi, da je parazitizem temeljno “dejstvo” obstoja vsakega živega bitja.

Parazitski odnos je oblika neločljivega in nedemokratičnega sožitja, razmerje  vzajemne soodvisnosti, v katerem vsaka poteza postane člen neskončne verige namenov in reakcij. Parazit je strategija preživetja. Parazit zavrača nasilje. Dokler gostitelj ostaja pri življenju, dokler se lahko hrani z njegovim življenjem, parazit živi v harmoniji z njim. Ideali parazita so nepremičnost, hibernacija, popolna podreditev … Dokler se njegov gostitelj lahko premika in diha – pa naj je to partner, družina, mesto, država, kontinent ali planet – je parazit svoboden.

14.1.2020

Ventilator #3: Katja Jurij Zlatko: Srečanje #1

Ventilator #3

Katja Legin, Jurij Konjar, Zlatko Kaučič

Predlog za delo ustvarjalcev Jurija Konjarja, Zlatka Kaučiča in Katje Legin je izšel iz srečanja, ki se je med njimi zgodilo v kontekstu 73.edicije Neforme (oktober 2019). Njihovo srečanje in ustvarjalni dialog/pogovor je bil z vseh treh strani (kot tudi s strani maloštevilčne publike) prepoznan kot dogodek in kot potencial za nadaljno skupno ustvarjanje. V duhu improvizacije, (zaenkrat še) brez razvitega »koncepta«, bodo izhajali iz interesov vsakega od njih v polju improvizacije in uprizarjanja ter presečišča ali potencialnega trenja le teh.

1. SREČANJE: situacija, kjer se dva ali več ljudi sestane, naključno ali na osnovi dogovora. Srečanje Zlatka, Jurija in Katje. Srečanje Katje, Zlatka in Jurija na vsakem javnem dogodku. Srečanje Katje, Jurija in Zlatka s publiko na vsakem od teh dogodkov. Srečanje kot potencial za spremembo. Srečanje kot prostor soočenja in pogajanja med jaz in ti, med jaz in mi. Srečanje z drugim kot (moje) ogledalo.

2. POGOVOR: pogovor kot način izmenjave. Izmenjava med Zlatkom, Jurijem in Katjo. Izmenjava med Jurijem, Katjo, Zlatkom in prisotno publiko na vsakem dogodku. Pogovor kot poslušanje. Pogovor kot izrekanje sebe pred drugim. Pogovor kot tišina med vprašanjem in odgovorom, med izrečenim/udejanjenim in odzivom na to.

3. IMPROVIZACIJA IN KOMPOZICIJA hkrati. Improvizacija je komponiranje, komponiranje je improviziranje. Je to res? Ali? Kakšno je razmerje? Kdaj počnem kaj? Kaj počnemo skupaj?

4. DOGODEK: karkoli kar se zgodi, še posebej pomembnega ali nenavadnega. Dogodek v kontekstu odrske umetnosti. Srečanje kot dogodek. Pogovor/izmenjava kot dogodek. Dogodek kot trenutek, ko vsi vemo, da se dogaja zdaj. Ko se zgodi, nam je vseeno ali je šlo za komponiran ali improviziran trenutek. Dogodek kot trenutek, ki osmisli prisotnost (Jurija, Zlatka in Katje ter publike).

Kot pravi Jurij: “Format je enoletno potovanje preko pet vrhov. Pet performansov; vmes pa pot, opazovanje okolice, dogovarjanje, počitki, izmenjave, pogovori. Kako pripraviti različne situacije v teh petih delih, kjer se (situacije) med seboj pogovarjajo? Destinacija je pet predstav; eno delo v petih poglavjih.”

Zlatko Kaučič je bobnar in tolkalec ter pedagog, ki je leta 2018 praznoval štirideset let ustvarjanja na področju jazzovske in improvizirane glasbe ter mentorstva mladim glasbenikom. Izdal je nad 60 zgoščenk, od katerih so nekatere postale prepoznavne doma in v tujini. Iz njegovega obsežnega opusa jih je bilo kar nekaj uvrščenih na razne lestvice in v izbore najboljših. Gostoval je na številnih pomembnih festivalih ter igral in snemal z velikimi imeni in inovatorji na področju jazza in improvizirane glasbe (Joëlle Léandre, Marc Ribot, Evan Parker in mnogi drugi). Posnel je precej glasbe za filme in denimo sodeloval v dokumentarcih v Španiji. V Novi Gorici vodi skupino »Kombo« in glasbeno šolo. Zasnoval je Brda Contemporary Music Festival, ki ga kurira od leta 2011.

Jurij Konjar je plesalec, improvizator, koreograf, raziskovalec, pisec, kurator in organizator, ki dela na področju plesa. Študiral je na PARTS v Bruslju ter plesal pri Les Ballets C de la B. Delal je z/za Majo Delak, Janezom Janšo, Borisem Charmatzom, Martinom Kilvadyjem. V 2007 je preživel poškodbo glave, ki je njegov fokus preusmerila na potencial sedanjega trenutka. V 2009 ga je podrobno opazovanje videa Goldbergovih Variacij Steva Paxtona popeljalo na pot improvizacijskih praks in bogatega dialoga s Paxtonom in drugimi. Njegovo raziskovanje, performans in poučevanje črpajo navdih iz odrskih izkušenj kot tudi iz kontaktne improvizacije in Tuning Scores practice Lise Nelson.

Katja Legin (Ljubljana, 1985) je že kot dijakinja SVŠGL, smeri za sodobni ples, ustvarila dve solo predstavi. Formalno plesno izobraževanje je nadaljevala na Labanu v Londonu (2004-2007). Po diplomi se je pridružila takrat novo nastali skupini EnKnapGroup (EKG), pod umetniškim vodstvom Iztoka Kovača. Leta 2010 je začela s podiplomskim študijem gledališke režije na AGRFT. V času študija se je posvečala raziskavam in delom v nastajanju (Try out, SUM UP, Passages), ki so se dotikali improvizacije, živosti in performativnih veščin ter kvalitet. Podobne teme so bile tudi fokus njene teroretične naloge, ki je kasneje izšla kot knjiga Dvojnosti: Performer in njegovo delo (pri MGL, 2015). Kot plesalka in performerka je sodelovala z velikim številom slovenskih koreografov/inj, avtorjev/ric. Pet let je sokurirala improvizacijski cikel Neforma (Zavod Sploh).

Fotografije: Marcandrea (Zlatko Kaučič), Lorenza Cini (Katja Legin), Nada Žgank (Jurij Konjar)

Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni