Zavod Sploh
SorryArhivKritika

Sorry

Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Izvajalci: Anita Wach, Grega Zorc, Andrej Fon
Projektna zamisel: Anita Wach
Zasnova in razvoj performansa: Anita Wach in Grega Zorc
Uprizoritveni koncept in umetniško vodstvo: Bojan Jablanovec
Zvok: Andrej Fon
Produkcija: Zavod Sploh in Via Negativa
Koprodukcija: Festival Body/Mind Varšava

4.–5. 10. 2018, Body/Mind festival Varšava, Poljska
19. 10. 2018, Španski borci, Ljubljana
20. 11. 2018, Španski borci, Ljubljana
8. 1. 2019. Španski borci, Ljubljana
18. 1. 2019, Španski borci, Ljubljana
9. 3. 2019, GT22, Maribor
12. 6. 2019, Apart festival, Katovice, Poljska
26. 1. 2020, Španski borci, Ljubljana
Anita Wach in Grega Zorc grizeta, grabita, objemata, sesata drug drugega. Parazitirata in se opravičujeta. Neločljivo soobstajata. V razmerju vzajemne soodvisnosti vsak njun gib postaja člen neskončne verige namenov in reakcij.

Sorry je strukturirana raziskava o odnosu med telesom in pomenom v obliki odprtega prostora in trajanja.

Predstavo je navdihnila knjiga Parazit francoskega filozofa Michela Serresa in njegova teza, da je parazitizem edino možno naravno razmerje.
Parazit. Tisti, ki jemlje hrano z mize drugega, ki izkorišča, izrablja, zlorablja. Tisti, ki se zažira, ki ničesar ne daje v zameno, ki ničesar ne ustvarja, ničesar ne deli z drugimi, ki nikomur ni v oporo in se za nikogar ne žrtvuje.
V času poveličevanja brutalne moči, v času posojil, dolgov, prevar, podrejenosti, manipulacij in medsebojne odvisnosti je parazita zelo težko prepoznati. Drug v drugega uperjamo prst, obtožujemo se z zažiralci in krvosesi, se branimo pred temi očitki in ogorčeno zagovarjamo svojo nedotakljivost. Nihče noče biti parazit, to nizkotno in zavržno bitje evolucije, ta cinična pomota narave.

Kaj pa, če razmerje temelji zgolj na enosmernem odnosu dajanja in jemanja – in nič drugega? Je parazitizem resnično edini temelj in celo pogoj za kakršnokoli razmerje? Serres trdi, da je parazitizem temeljno “dejstvo” obstoja vsakega živega bitja.

Parazitski odnos je oblika neločljivega in nedemokratičnega sožitja, razmerje  vzajemne soodvisnosti, v katerem vsaka poteza postane člen neskončne verige namenov in reakcij. Parazit je strategija preživetja. Parazit zavrača nasilje. Dokler gostitelj ostaja pri življenju, dokler se lahko hrani z njegovim življenjem, parazit živi v harmoniji z njim. Ideali parazita so nepremičnost, hibernacija, popolna podreditev … Dokler se njegov gostitelj lahko premika in diha – pa naj je to partner, družina, mesto, država, kontinent ali planet – je parazit svoboden.

13.6.2024

Ventilator 2024 #1: Irena Z. Tomažin, Španski borci ob 20h

Ventilator
13. 6. 2024 ob 20h v Španskih borcih
V letu 2024 je priklopljena Irena Z. Tomažin.

V performativni raziskavi Ventilator z naslovom kakor voda pôje kost Irena Z. Tomažin nadaljuje svoje delo z glasom, gibom, zvokom in prostorom, a tokratna tema je udomačenost oziroma odtujenost (lastnega) glasu. Celoten proces bo zaznamovala obsedenost s ponavljajočim se vprašanjem: »Kdo ima glas?« in začasnost odgovorov kot retoričnih vprašanj: »Ali ima glas ta, ki govori, kriči in pôje? Ali ta, ki posluša in (pre)sliši? Kdo je ujetnik in kdo rabelj glasov, ki so namenoma preslišani in neuslišani? Kaj in kako z odgovornostjo slišanega in pre-slišanega?«. V raziskavi se bo avtorica gibala med utelešenjem zamolčanega prek giba oziroma plesa, vokalnimi kompozicijami glasu, ki izgubljajo svojo »rdečo nit« med zvokom, besedo ter petjem »ta starih« oziroma ljudskih pesmi, ki razpirajo naložene plasti zgodovine vsega (ne)izrečenega. 

Paradoks telesa in glasu:

Filozof Georg W. F. Hegel v svojem lucidnem delu Fenomenologija duha dojame, da »duh je kost«. V tedanjem občem razumevanju glasu, naj bi bil glas glede na telo, tisto najbolj »duhovno« in ne-telesno na človeku, ki se prek lastnega glasu najbolje približa duhovnemu. Ampak inštrument glasu je ravno telo. 

Paradoks molka, paradoks zamolčanega:

Po nekaterih teorijah naj bi se travma zapisala v telo tudi kot molk, kot nekakšna pokrajina zamolčanosti, ki v bistvu ni manko glasu, ampak je glas, ki ne more ali pa se upira biti slišan, saj ne zaupa ali verjame v možnost razumevanja slušatelja. Zamolčano tako izkleše telo, ki prek simptomov govori svojo preslišano, neslišano zgodbo.

Paradoks poslušnosti:

Po nekaterih (glasbenih) teorijah ljudje brez posluha najraje pojejo, saj se v bistvu faktično ne slišijo in zatorej niso obsedeni s tem, kako pojejo, ampak bolj uživajo v samem dejanju petja. Kafkova zgodba Miš govori o miši Jožefini, ki tako običajno poje, da sploh ne poje, ampak žvižga, pa kljub vsemu ji vsi povsem prevzeti prisluhnejo, čeprav ni njen glas v prav ničemer boljši oziroma drugačen od njihovega. V bistvu v Jožefini slišijo to, česar pri sebi niso sposobni (u)slišati.

Ventilator 1: kakor voda pôje kost # 1

Včasih pok čeljusti pove več kot sto razpršenih misli.

Pa pride dan in vas v že znanem prostoru pričakajo z belim listom papirja, ošiljenim svinčnikom in vas prosijo, da poveste, zakaj sem pa tja raje molčite. Vprašajo vas, ali vas tudi kdaj glas boli … Vprašajo vas po stvareh, za katere nimate odgovora.

Medtem ko se ubadate s svojimi begajočimi mislimi, nekdo v kotu tiho poje, nekdo zariplo molči, nekdo potresava z nogo in nekdo utelesi vse vaše zamolčano. Sprašujejo vas stvari, za katere nihče nima odgovora. Zato nekdo zapleše neizrečeno in vse vaše že tisočkrat »eno in isto« ponavljajoče se povedano …

Nekdo namesto vas izusti skrite in zadušene vzdihe, izjeclja vaše ječanje in poslušno recitiranje že mnogo premnogo zlajnanega.

Poslušna čeljust vas drži v primežu molka. Zategnjen vrat in kisel nasmeh sta tudi molk. 

 »in bom kričal, vse naokoli bo molčalo« (Srečko Kosovel)

Najprej bom nekaj povedala. Potlej vas bom nekaj vprašala, ampak vam ne bo treba nič reči … Potlej boste malo tiho sedeli, poslušali, si kaj zapisali. Medtem bom mogoče nekaj zapela. Če bo možno, se bomo zatem malo pogovarjali. Na koncu bom pa še malo zaplesala. Če bo možno …


Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni