Zavod Sploh
SorryArhivKritika

Sorry

Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Izvajalci: Anita Wach, Grega Zorc, Andrej Fon
Projektna zamisel: Anita Wach
Zasnova in razvoj performansa: Anita Wach in Grega Zorc
Uprizoritveni koncept in umetniško vodstvo: Bojan Jablanovec
Zvok: Andrej Fon
Produkcija: Zavod Sploh in Via Negativa
Koprodukcija: Festival Body/Mind Varšava

4.–5. 10. 2018, Body/Mind festival Varšava, Poljska
19. 10. 2018, Španski borci, Ljubljana
20. 11. 2018, Španski borci, Ljubljana
8. 1. 2019. Španski borci, Ljubljana
18. 1. 2019, Španski borci, Ljubljana
9. 3. 2019, GT22, Maribor
12. 6. 2019, Apart festival, Katovice, Poljska
26. 1. 2020, Španski borci, Ljubljana
Anita Wach in Grega Zorc grizeta, grabita, objemata, sesata drug drugega. Parazitirata in se opravičujeta. Neločljivo soobstajata. V razmerju vzajemne soodvisnosti vsak njun gib postaja člen neskončne verige namenov in reakcij.

Sorry je strukturirana raziskava o odnosu med telesom in pomenom v obliki odprtega prostora in trajanja.

Predstavo je navdihnila knjiga Parazit francoskega filozofa Michela Serresa in njegova teza, da je parazitizem edino možno naravno razmerje.
Parazit. Tisti, ki jemlje hrano z mize drugega, ki izkorišča, izrablja, zlorablja. Tisti, ki se zažira, ki ničesar ne daje v zameno, ki ničesar ne ustvarja, ničesar ne deli z drugimi, ki nikomur ni v oporo in se za nikogar ne žrtvuje.
V času poveličevanja brutalne moči, v času posojil, dolgov, prevar, podrejenosti, manipulacij in medsebojne odvisnosti je parazita zelo težko prepoznati. Drug v drugega uperjamo prst, obtožujemo se z zažiralci in krvosesi, se branimo pred temi očitki in ogorčeno zagovarjamo svojo nedotakljivost. Nihče noče biti parazit, to nizkotno in zavržno bitje evolucije, ta cinična pomota narave.

Kaj pa, če razmerje temelji zgolj na enosmernem odnosu dajanja in jemanja – in nič drugega? Je parazitizem resnično edini temelj in celo pogoj za kakršnokoli razmerje? Serres trdi, da je parazitizem temeljno “dejstvo” obstoja vsakega živega bitja.

Parazitski odnos je oblika neločljivega in nedemokratičnega sožitja, razmerje  vzajemne soodvisnosti, v katerem vsaka poteza postane člen neskončne verige namenov in reakcij. Parazit je strategija preživetja. Parazit zavrača nasilje. Dokler gostitelj ostaja pri življenju, dokler se lahko hrani z njegovim življenjem, parazit živi v harmoniji z njim. Ideali parazita so nepremičnost, hibernacija, popolna podreditev … Dokler se njegov gostitelj lahko premika in diha – pa naj je to partner, družina, mesto, država, kontinent ali planet – je parazit svoboden.

13.11. - 14.11.2200

ODPADE! - Irena Z. Tomažin: »kakor voda pôje kost« #3, Cukrarna (Performativa III.)

13. in 14. 11. 2024 ob 19h, Cukrarna (Performativa III.)

»kakor voda pôje kost« #3
 
Izvedba in ideja: Irena Z. Tomažin
Zvok: Tomaž Grom
 
Kako daleč potuje glas? Se ga sliši iz enega konca hodnika na drugega. Kaj se izgubi med njegovim potovanje od ust do ušes? Je bližina glasu preintenzivna, če čutiš na svoji koži toplino sape, ki ga nosi? Je poslušanje glasu taktilno? Se zamolčani glas začuti? Ga vidiš v telesu? Se sliši glas v žuganju prsta, skomiganju ramen ali pa razprti dlani? Gospod Sacks se je zamislil, nato pa rekel: »videti glas« in začel pisati.
 
»kakor voda pôje kost« #3 je povnanjen monolog o glasu, njegovi materiji ter njegovih načinih izražanja in prisotnosti v medprostoru med telesom, ki izreka, ter telesom, ki posluša in je del raziskovalnega cikla Ventilator (Zavod Sploh).
 
Predzgodba:
V prvem Ventilatorju »kakor voda pôje kost« je bil fokus zanimanja notranja intimna percepcija lastnega glasu. Udeleženci so dobili vprašanja o različnih vidikih, načinih razumevanja, čutenja, (po)slušanja glasu.  Odgovore so si zapisovali v pismu, namenjenemu v prvi vrsti sebi. Po kratkem pogovoru je avtorici ostala v spominu predvsem misel, da obstaja razlika med tokom notranjih glaso, ter tokom glasov, ki jih izrečemo in uspemo podeliti z drugimi.
 
V drugem Ventilatorju je iz teh zapisanih, nekaterih celo »narisanih« glasov ter tudi neizraženih glasov, ki so kot zapisani predvsem »neslišni«, avtorica nadaljevala tok raziskovanje o poslušanju/preslišanju glasu, slišanosti in poslušnosti glasu.  Dopolnjevala in izmišljala si je nadaljnji dialog in iz tihega zapisa naredila slišno telesno kompozicijo – med slišnim in preslišanim.
 
V tretji izvedbi, ki se bo zgodila v stranskem hodniku Cukrarne, se motrenje glasu in njegovo utelešenje zopet vrne v živ dialog namišljenih zgodb živečih v Cukrarni, trenutnih miselnih tokov prisotnih, občinstva in izvajalke, ki v prvi vrsti posluša – glas je nekakšna merska »enota«, preko katere motrimo dimenzijo časa.

Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni