13. in 14. 11.
2024 ob 19h, Cukrarna (Performativa III.)
»kakor voda pôje kost« #3
Izvedba in ideja:
Irena Z. Tomažin
Zvok: Tomaž Grom
Kako daleč potuje
glas? Se ga sliši iz enega konca hodnika na drugega. Kaj se izgubi med njegovim
potovanje od ust do ušes? Je bližina glasu preintenzivna, če čutiš na svoji
koži toplino sape, ki ga nosi? Je poslušanje glasu taktilno? Se zamolčani glas
začuti? Ga vidiš v telesu? Se sliši glas v žuganju prsta, skomiganju ramen ali
pa razprti dlani? Gospod Sacks se je zamislil, nato pa rekel: »videti glas« in
začel pisati.
»kakor voda pôje
kost« #3 je povnanjen monolog o glasu, njegovi materiji ter njegovih načinih
izražanja in prisotnosti v medprostoru med telesom, ki izreka, ter telesom, ki
posluša in je del raziskovalnega cikla Ventilator (Zavod Sploh).
Predzgodba:
V prvem
Ventilatorju »kakor voda pôje kost« je bil fokus zanimanja notranja
intimna percepcija lastnega glasu. Udeleženci so dobili vprašanja o različnih
vidikih, načinih razumevanja, čutenja, (po)slušanja glasu. Odgovore
so si zapisovali v pismu, namenjenemu v prvi vrsti sebi. Po kratkem pogovoru je
avtorici ostala v spominu predvsem misel, da obstaja razlika med tokom
notranjih glaso, ter tokom glasov, ki jih izrečemo in uspemo podeliti z
drugimi.
V drugem
Ventilatorju je iz teh zapisanih, nekaterih celo »narisanih« glasov ter tudi
neizraženih glasov, ki so kot zapisani predvsem »neslišni«, avtorica
nadaljevala tok raziskovanje o poslušanju/preslišanju glasu, slišanosti in
poslušnosti glasu. Dopolnjevala in izmišljala si je nadaljnji dialog
in iz tihega zapisa naredila slišno telesno kompozicijo – med slišnim in
preslišanim.
V tretji izvedbi,
ki se bo zgodila v stranskem hodniku Cukrarne, se motrenje glasu in njegovo
utelešenje zopet vrne v živ dialog namišljenih zgodb živečih v Cukrarni,
trenutnih miselnih tokov prisotnih, občinstva in izvajalke, ki v prvi vrsti
posluša – glas je nekakšna merska »enota«, preko katere motrimo dimenzijo
časa.
