Zavod Sploh
SorryArhivKritika

Sorry

Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Izvajalci: Anita Wach, Grega Zorc, Andrej Fon
Projektna zamisel: Anita Wach
Zasnova in razvoj performansa: Anita Wach in Grega Zorc
Uprizoritveni koncept in umetniško vodstvo: Bojan Jablanovec
Zvok: Andrej Fon
Produkcija: Zavod Sploh in Via Negativa
Koprodukcija: Festival Body/Mind Varšava

4.–5. 10. 2018, Body/Mind festival Varšava, Poljska
19. 10. 2018, Španski borci, Ljubljana
20. 11. 2018, Španski borci, Ljubljana
8. 1. 2019. Španski borci, Ljubljana
18. 1. 2019, Španski borci, Ljubljana
9. 3. 2019, GT22, Maribor
12. 6. 2019, Apart festival, Katovice, Poljska
26. 1. 2020, Španski borci, Ljubljana
Anita Wach in Grega Zorc grizeta, grabita, objemata, sesata drug drugega. Parazitirata in se opravičujeta. Neločljivo soobstajata. V razmerju vzajemne soodvisnosti vsak njun gib postaja člen neskončne verige namenov in reakcij.

Sorry je strukturirana raziskava o odnosu med telesom in pomenom v obliki odprtega prostora in trajanja.

Predstavo je navdihnila knjiga Parazit francoskega filozofa Michela Serresa in njegova teza, da je parazitizem edino možno naravno razmerje.
Parazit. Tisti, ki jemlje hrano z mize drugega, ki izkorišča, izrablja, zlorablja. Tisti, ki se zažira, ki ničesar ne daje v zameno, ki ničesar ne ustvarja, ničesar ne deli z drugimi, ki nikomur ni v oporo in se za nikogar ne žrtvuje.
V času poveličevanja brutalne moči, v času posojil, dolgov, prevar, podrejenosti, manipulacij in medsebojne odvisnosti je parazita zelo težko prepoznati. Drug v drugega uperjamo prst, obtožujemo se z zažiralci in krvosesi, se branimo pred temi očitki in ogorčeno zagovarjamo svojo nedotakljivost. Nihče noče biti parazit, to nizkotno in zavržno bitje evolucije, ta cinična pomota narave.

Kaj pa, če razmerje temelji zgolj na enosmernem odnosu dajanja in jemanja – in nič drugega? Je parazitizem resnično edini temelj in celo pogoj za kakršnokoli razmerje? Serres trdi, da je parazitizem temeljno “dejstvo” obstoja vsakega živega bitja.

Parazitski odnos je oblika neločljivega in nedemokratičnega sožitja, razmerje  vzajemne soodvisnosti, v katerem vsaka poteza postane člen neskončne verige namenov in reakcij. Parazit je strategija preživetja. Parazit zavrača nasilje. Dokler gostitelj ostaja pri življenju, dokler se lahko hrani z njegovim življenjem, parazit živi v harmoniji z njim. Ideali parazita so nepremičnost, hibernacija, popolna podreditev … Dokler se njegov gostitelj lahko premika in diha – pa naj je to partner, družina, mesto, država, kontinent ali planet – je parazit svoboden.

31.5. - 1.6.2200

Trenutek, ko vse obstane, dvorana Tabor

31. 5. ob 19h + Zbor za publiko
1. 6. 0b 17h
Dvorana Tabor

Trenutek, ko vse obstane
Kristina Aleksova in Anita Wach

Fizika
Zemlja se vrti okoli svoje osi s hitrostjo 1600 km na uro. Hitrost gibanja Sonca okoli središča Galaksije je 792.000 km na uro. Rimska cesta se vrti s hitrostjo 270 kilometrov na sekundo, za en obrat pa potrebuje približno 200 milijonov let. Tako hitro bomo med performansom drveli skozi vesolje.

Meta
Neskončno vrtenje je edino stabilno stanje sveta, ki ga poznamo. Tako kot vračanje starih paradigem kot nečesa povsem novega. Podvrženi smo temu repetitivnemu ciklu. Ekspanzionizem se vrača. Puritanizem vzhaja. Suženjstvo se ni nikoli zares končalo. Priča smo trdovratnemu vračanju končnih rešitev. Orjaški zidovi. Modularna taborišča za migrante. Riviere smrti. Še vedno sanjamo o spremembah in večnem miru.

Utopija
Zagotovo obstajajo alternative, ki pa so enako zagotovo zunaj našega dosega. Možnosti, da bi se ustavili, nimamo v svojih rokah. Morda je imel komunistični filozof Evald Iljenkov prav, morda se lahko ustavimo samo tako, da namerno povzročimo samomorilsko eksplozijo. Morda pa nam ta “optimistična” vizija ni všeč. In se vztrajno, obrat za obratom, odvijamo v prihodnost.

Poiesis repeticij
Gibljemo se v ciklih – lovimo se, se upiramo in prepuščamo. Telesa, ujeta med silo in upočasnjevanjem, preizkušajo meje svojih navad in težo vztrajnosti. Nekatera silijo naprej – hitreje, hitreje – druga zavirajo in vlečejo proti toku. Eno obstane na robu miru, zavrača naglico. Čas ni nekaj podarjenega; meri se v naporu, raztegnjen in upognjen je po naši volji, je tihi upor neizogibni vleki. Zapleteni v gravitacijo lastnih želja rišemo nevidne orbite, obračamo se proti tistemu ali stran od onega. Kako dolgo je še do naslednjega velikega premika? Kdo bo tu, da bi ga videl? In ali sploh šteje, če se gibljemo še naprej?

Koreografija nebesnih teles: Kristina Aleksova
Koreografska naracija: Anita Wach
Izvedba: Loup Abramovici, Polett Kasza, Anita Wach, Kristina Aleksova
Glasba: Eduardo Raon
Objekti: Matej Stupica
Oblikovanje svetlobe: Špela Škulj
Producentka: Špela Trošt
Produkcija: Via Negativa
Koprodukcija: Zavod Sploh
Soorganizator: Cukrarna/MGML, v okviru programskega cikla Performativa IV
Partner: DSPS
Hvala: Bojan Stefanović, Tomo Per

Izvirno zamisel je zasnovana Kristina Aleksova v okviru cikla Ventilator (Zavod Sploh, 2023).

Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni