Anita Wach
in Grega Zorc grizeta, grabita, objemata, sesata drug drugega. Parazitirata in
se opravičujeta. Neločljivo soobstajata. V razmerju vzajemne soodvisnosti vsak
njun gib postaja člen neskončne verige namenov in reakcij.
Sorry je strukturirana raziskava o odnosu med telesom in pomenom v obliki odprtega prostora in trajanja.
Predstavo je navdihnila knjiga Parazit francoskega filozofa Michela Serresa in
njegova teza, da je parazitizem edino možno naravno razmerje.
Parazit. Tisti, ki jemlje hrano z mize drugega, ki izkorišča, izrablja,
zlorablja. Tisti, ki se zažira, ki ničesar ne daje v zameno, ki ničesar ne
ustvarja, ničesar ne deli z drugimi, ki nikomur ni v oporo in se za nikogar ne
žrtvuje.
V času poveličevanja brutalne moči, v času posojil, dolgov, prevar,
podrejenosti, manipulacij in medsebojne odvisnosti je parazita zelo težko
prepoznati. Drug v drugega uperjamo prst, obtožujemo se z zažiralci in
krvosesi, se branimo pred temi očitki in ogorčeno zagovarjamo svojo
nedotakljivost. Nihče noče biti parazit, to nizkotno in zavržno bitje
evolucije, ta cinična pomota narave.
Kaj pa, če razmerje temelji zgolj na enosmernem odnosu dajanja in jemanja – in
nič drugega? Je parazitizem resnično edini temelj in celo pogoj za kakršnokoli
razmerje? Serres trdi, da je parazitizem temeljno “dejstvo” obstoja vsakega
živega bitja.
Parazitski odnos je oblika neločljivega in nedemokratičnega sožitja,
razmerje vzajemne soodvisnosti, v katerem vsaka poteza postane člen
neskončne verige namenov in reakcij. Parazit je strategija preživetja. Parazit
zavrača nasilje. Dokler gostitelj ostaja pri življenju, dokler se lahko hrani z
njegovim življenjem, parazit živi v harmoniji z njim. Ideali parazita so nepremičnost,
hibernacija, popolna podreditev … Dokler se njegov gostitelj lahko premika in
diha – pa naj je to partner, družina, mesto, država, kontinent ali planet – je
parazit svoboden.
