Srečanja

Srečanje 1: Katja Legin, Jurij Konjar, Zlatko Kaučič

1. SREČANJE: situacija, kjer se dva ali več ljudi sestane, naključno ali na osnovi dogovora. Srečanje Zlatka, Jurija in Katje. Srečanje Katje, Zlatka in Jurija na vsakem javnem dogodku. Srečanje Katje, Jurija in Zlatka s publiko na vsakem od teh dogodkov. Srečanje kot potencial za spremembo. Srečanje kot prostor soočenja in pogajanja med jaz in ti, med jaz in mi. Srečanje z drugim kot (moje) ogledalo.

2. POGOVOR: pogovor kot način izmenjave. Izmenjava med Zlatkom, Jurijem in Katjo. Izmenjava med Jurijem, Katjo, Zlatkom in prisotno publiko na vsakem dogodku. Pogovor kot poslušanje. Pogovor kot izrekanje sebe pred drugim. Pogovor kot tišina med vprašanjem in odgovorom, med izrečenim/udejanjenim in odzivom na to.

3. IMPROVIZACIJA IN KOMPOZICIJA hkrati. Improvizacija je komponiranje, komponiranje je improviziranje. Je to res? Ali? Kakšno je razmerje? Kdaj počnem kaj? Kaj počnemo skupaj?

4. DOGODEK: karkoli kar se zgodi, še posebej pomembnega ali nenavadnega. Dogodek v kontekstu odrske umetnosti. Srečanje kot dogodek. Pogovor/izmenjava kot dogodek. Dogodek kot trenutek, ko vsi vemo, da se dogaja zdaj. Ko se zgodi, nam je vseeno ali je šlo za komponiran ali improviziran trenutek. Dogodek kot trenutek, ki osmisli prisotnost (Jurija, Zlatka, Katje in publike).

16. 1. 2020, Španski borci

20.2.2020

Ventilator: Prevajanje Valeske (Flier, Z. Tomažin)

20.2.2020 ob 20h v Španskih borcih

Irena Z. Tomažin in Jule Flierl

V skupnem prihajajočem delu ju zanima prevajanje plesa v glas ter obratno in vse, kar se v tem procesu ne samo izgubi, popači ter predvsem spodleti, ampak se tudi zamaskira oziroma se (z)laže. Glas kot medij sporočanja nekako samoumevno in poenostavljeno jemljemo za nekakšno zvočno zrcalo tega, kar se dogaja pred našimi očmi. Telo se na drugi strani obravnava kot “stvar samo”, kot ultimativni in primarni medij, preko katerega se pretaka resnica nas samih kot fizičnih bitij - navkljub dejstvu plesnih, igralskih teles, ki so verjetno najbolj umetelna družbena telesa, ki s svojo trenirano “kulturo” najdlje stojijo od “nature”. Ko glas poslušamo mimo in izven besed, nas najbolje ogoloti kulture (razen če ni vpet v strogo določene glasbene žanre) in s tem je tisto “unheimlich” nekaj, kar nas kot kulturna bitja najbolj vrže nazaj v tisto primitivno, torej “naturo”. Če predpostavimo, da je plesno telo tisto nekaj najbolj “kulturno” in glas, slečen besed, tisto nekaj najbolj “naravno”, je ta prevod že spodletel. Kljub temu je komunikacija med telesom in glasom neumorna.

Avtorici bi v projektu združili in skupno preizkusili svoje pretekle metode dela, vezane na glas in (plesno) telo, in se lotili teme prevoda tudi s stališča dejstva, da obe govorita različni materni jezik, ter same sebe že prevajata druga drugi. Začetni material iz katerega črpata, je skoraj pozabljeno delo izredne performerke in “prve vokalne plesalke” Valeske Gert. Z njenim delom in umetniško zapuščino se je Jule Flierl izčrpno ukvarjala v svojem zadnjem solo performansu in tudi skozi lastno teoretsko delo.