Srečanja

Ventilator: digital 1.5
študija / instalacija

31. 5. 2021 ob 19:00, Fotopub, Tivolska 44

Projekt digital 1.5 je serija petih uprizoritvenih dogodkov, ki raziskujejo dotik. Vsak dogodek je samostojen poizkus haptičnega branja sveta z digitalnim razumevanjem telesnosti in praksa medsebojne bližine ter sobivanja objektov, v katero so povabljeni gledalci. Izbrana skupina teles vzpostavlja dotik z drugimi telesi v prostoru – s telesi performerjev, s telesom prostora, z zvočnim telesom in telesi tehnoloških objektov. Slednji so čedalje pomembnejši vmesnik našega vstopa v svet. digital 1.5 z njihovo uporabo preizprašuje mediatizacijo bližine in intimnosti, z aplikacijo trdne digitalne logike naprav in njihovega programja na mehka organska telesi ljudi pa špekulira o človeku, ki ni le vir informacij, temveč tudi naprava za obdelavo in hrambo podatkov.

Dotik v digital 1.5 je način sporazumevanja in sredstvo srečanja z drugim; je digitalizirani podatek in medij prenosa hkrati. Projekt se naslanja na idejo medija, kot jo v knjigi The Ecology of Attention poda Y. Citton. Ta medije opiše kot difuzne ekosisteme, ki realnosti ne zgolj predstavljajo, ampak jo aktivno formirajo. Tako se oblikuje 'infrastruktura resonanc, ki pogojujejo našo pozornost' glede na ideje, ki nas 'obkrožajo in napolnjujejo'. V tem oziru digital 1.5 ne išče glasne uprizoritvene geste ampak želi zagotoviti prostor vidnosti oziroma, v Cittonovem jeziku, okolje rezoniranja čedalje bolj marginaliziranim in v času pandemije transgresivnim praksam medsebojne bližine in dotikanja.

Kolofon

Jan Rozman (1991) deluje kot performer, koreograf, plesalec in improvizator med Ljubljano in Berlinom. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno / antropoceno obdobje. Šolal se je na Umetniški gimnaziji v Ljubljani, na oddelku za sodobni ples, študiral koreografijo na Amsterdamski SNDO (AhK) in opravil magisterij na programu SODA v okviru HZT (UdK) v Berlinu. Leta 2016 je končal tudi dodiplomski študij fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani (UL). Ustvaril je več avtorskih del (v zadnjem obdobju REČI REČI, MEMEMEME, Desna Leva in Predmetenje) in bil za svoje delo že večkrat nagrajen. Leta 2019 je prejel nagrado Ksenije Hribar, ki jo podeljuje Društvo za sodobni ples Slovenije ter bil prejemnik štipendije danceWEB v okviru festivala Impulstanz na Dunaju. V letu 2020 je bil povabljen na rezidenco programa GPS, ki ga v New Yorku izvaja organizacija Movement Research, v letu 2020 in 2021 pa bil skupaj s sodelavci tudi rezident gledališča FELD v Berlinu.

Beno Novak je profesionalni sodobni plesalec ter soustanovitelj KUD Qulenium Ljubljana, kjer še vedno deluje. Leta 2016 je diplomiral na Salzburški ekperimentalni akademiji za ples (SEAD) iz sodobnega plesa in performansa. Zaradi svoje uspešnosti je bil kasneje povabljen na nadgradnjo svojega znanja na oddelku Tisch Dance (New York University) ter plesni akademiji The Place (London). Leta 2017 je Jasonu Mabani pomagal ustvariti dobrodelni projekt »Requiem for Aleppo«, katerega namen je bil, zbrati denar za pomoč pri obnovi mesta Aleppo v Siriji. Med letoma 2017 in 2018 pa je plesal v kompaniji Gary Clark v predstavi »Coal«, katera je prejela številne nagrade kot so »UK Theater award«, »Critics Circle National Dance Awards« ter druge. Poleg plesa aktivno sodeluje pri organizaciji in izvedbi festivala Kalejdoskop Kranj in Ljubljana ter sodobno-plesnega festivala Summer intensive Portugal.

Julija Pečnikar (1995) je plesalka. Svoje prve gibalne izkušnje je pridobila preko Juda in se kasneje srečala s sodobnim plesom na SVŠGL, v Ljubljani. Po zaključenem šolanju na umetniški gimnaziji, smer sodobni ples, je nadaljevala izobraževanje na Budapest Contemporary Dance Academy, kjer je junija 2019 diplomirala. Sodelovala je z domačimi in tujimi koreografi: Vita Osojnik, Urška Vohar, Jan Rozman, Molnár Csaba, Marco Torrice, Adrienn Hód, Tamás Bakó, Viktror Szeri, Tijen Lawton. Zanima jo ustvarjalni gib v širšem pomenu, prisotnosti in odzivnosti telesa ter prepoznavanje in prevajanje gibalnih izrazov. Trenutno deluje v Ljubljani in Budimpešti.

Liza Šimenc je samozaposlena v kulturi kot plesalka, koreografinja in pedagoginja, ki ustvarja v prepletu področij sodobnega plesa ter vizualne umetnosti. Rojena v Kranju 1991 je pod mentorstvom Dane Renčelj začela svoje plesno izobraževanje na Internacionalni baletni šoli Bled. Sledil ji je Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, katerega je končala 2010, ko se je tudi priključila plesnem ansamblu Kjara's Dance Project. Dodatno izpobrazbo na področju sodobnega plesa, performansa, somatike je pridobila v mestih Hong Kong, Dunaj, New York, Bruselj, Amsterdam in Berlin. Trenutno aktivno deluje v tandemu Kresnička, s Tatiano Kocmur, s katero sta prirejali interdisciplinarne dogodke v kreativnem stanovanju Prmejduš. Deluje pri izvedbi in celostnem angažmaju avtorskih predstav kot izvajalka, kostumografinja, scenografinja  ter kreatorica svetlobne podobe.

Luka Seliškar (1990) je samozaposlen v kulturi kot oblikovalec zvoka, svetlobe in instrumentalist. Sicer bodoči magister astrofizike, je svojo ustvarjalno pot začel v ŠILI, ščasoma pa je začel sodelovati s celotno impro gledališko sceno. Pot ga je vodila od igranja do muziciranja in tehniciranja, kjer se je ustalil in zdaj že vrsto let dela na Radia Študent, kot tonski mojster in glasbeni novinar. Sodeluje z mnogimi lokalnimi glasbeniki in bendi, kot so SBO, Kikimore in Insan, kot avtor in glasbenik pa v Lynch bendu in ansamblu PRSA. Občasno sam ali v ad-hoc grupacijah izda kakšno skladbo ali z glasbo opremi kratek film ali animacijo. Na počitnice gre raje v Bohinj, kot na morje.