Zavod Sploh
SrečanjaNapovednikArhivKritikaFotografija

Srečanja

Srečanje 3: Trip-tih

Trojka (Jurij – Samo – Katja) zastavlja  tretjo etapo kot serijo v treh “epizodah” skozi tri dni na treh različnih prizoriščih. Samo živi v Lesnem Brdu, Katja je doma na Kruščah, Španski borci pa so skoraj kot domači oder. Med edicijami do sedaj je vedno preteklo kar nekaj časa, tokrat se  tri improvizirane predstave dogajajo zgoščeno, ena za drugo, v treh dneh. Ventilator v novih prostorsko-časovnih koordinatah.

22. 9. 2020, Pri Samu, Lesno Brdo
23. 9. 2020, Pri Katji, Krušče
24. 9. 2020, Španski borci, Ljubljana

Srečanje 2: Katja Legin, Jurij Konjar, Samo Kutin

Druga ediciji je bila poleg nove kombinacije – Katja, Jurij in multiinštrumentalist Samo Kutin – zaznamovana tudi s ponovno izkušnjo »gledališča« po treh mesecih samo-izolacije. Skupaj so preživeli en delovni teden in gradili proti predstavi.

5. 6.2020, Španski borci, Ljubljana
Srečanje 1: Katja Legin, Jurij Konjar, Zlatko Kaučič 

1. SREČANJE: situacija, kjer se dva ali več ljudi sestane, naključno ali na osnovi dogovora. Srečanje Zlatka, Jurija in Katje. Srečanje Katje, Zlatka in Jurija na vsakem javnem dogodku. Srečanje Katje, Jurija in Zlatka s publiko na vsakem od teh dogodkov. Srečanje kot potencial za spremembo. Srečanje kot prostor soočenja in pogajanja med jaz in ti, med jaz in mi. Srečanje z drugim kot (moje) ogledalo.

2. POGOVOR: pogovor kot način izmenjave. Izmenjava med Zlatkom, Jurijem in Katjo. Izmenjava med Jurijem, Katjo, Zlatkom in prisotno publiko na vsakem dogodku. Pogovor kot poslušanje. Pogovor kot izrekanje sebe pred drugim. Pogovor kot tišina med vprašanjem in odgovorom, med izrečenim/udejanjenim in odzivom na to.

3. IMPROVIZACIJA IN KOMPOZICIJA hkrati. Improvizacija je komponiranje, komponiranje je improviziranje. Je to res? Ali? Kakšno je razmerje? Kdaj počnem kaj? Kaj počnemo skupaj?

4. DOGODEK: karkoli kar se zgodi, še posebej pomembnega ali nenavadnega. Dogodek v kontekstu odrske umetnosti. Srečanje kot dogodek. Pogovor/izmenjava kot dogodek. Dogodek kot trenutek, ko vsi vemo, da se dogaja zdaj. Ko se zgodi, nam je vseeno ali je šlo za komponiran ali improviziran trenutek. Dogodek kot trenutek, ki osmisli prisotnost (Jurija, Zlatka, Katje in publike).

16. 1. 2020, Španski borci

13.11. - 14.11.2200

ODPADE! - Irena Z. Tomažin: »kakor voda pôje kost« #3, Cukrarna (Performativa III.)

13. in 14. 11. 2024 ob 19h, Cukrarna (Performativa III.)

»kakor voda pôje kost« #3
 
Izvedba in ideja: Irena Z. Tomažin
Zvok: Tomaž Grom
 
Kako daleč potuje glas? Se ga sliši iz enega konca hodnika na drugega. Kaj se izgubi med njegovim potovanje od ust do ušes? Je bližina glasu preintenzivna, če čutiš na svoji koži toplino sape, ki ga nosi? Je poslušanje glasu taktilno? Se zamolčani glas začuti? Ga vidiš v telesu? Se sliši glas v žuganju prsta, skomiganju ramen ali pa razprti dlani? Gospod Sacks se je zamislil, nato pa rekel: »videti glas« in začel pisati.
 
»kakor voda pôje kost« #3 je povnanjen monolog o glasu, njegovi materiji ter njegovih načinih izražanja in prisotnosti v medprostoru med telesom, ki izreka, ter telesom, ki posluša in je del raziskovalnega cikla Ventilator (Zavod Sploh).
 
Predzgodba:
V prvem Ventilatorju »kakor voda pôje kost« je bil fokus zanimanja notranja intimna percepcija lastnega glasu. Udeleženci so dobili vprašanja o različnih vidikih, načinih razumevanja, čutenja, (po)slušanja glasu.  Odgovore so si zapisovali v pismu, namenjenemu v prvi vrsti sebi. Po kratkem pogovoru je avtorici ostala v spominu predvsem misel, da obstaja razlika med tokom notranjih glaso, ter tokom glasov, ki jih izrečemo in uspemo podeliti z drugimi.
 
V drugem Ventilatorju je iz teh zapisanih, nekaterih celo »narisanih« glasov ter tudi neizraženih glasov, ki so kot zapisani predvsem »neslišni«, avtorica nadaljevala tok raziskovanje o poslušanju/preslišanju glasu, slišanosti in poslušnosti glasu.  Dopolnjevala in izmišljala si je nadaljnji dialog in iz tihega zapisa naredila slišno telesno kompozicijo – med slišnim in preslišanim.
 
V tretji izvedbi, ki se bo zgodila v stranskem hodniku Cukrarne, se motrenje glasu in njegovo utelešenje zopet vrne v živ dialog namišljenih zgodb živečih v Cukrarni, trenutnih miselnih tokov prisotnih, občinstva in izvajalke, ki v prvi vrsti posluša – glas je nekakšna merska »enota«, preko katere motrimo dimenzijo časa.

Arhiv

Spremljajte nas
in ostanite obveščeni