performans, 2021
Nekoliko
preoblikovani fragmenti iz doktorske disertacijeZ vzpostavitvijo žive fizične prisotnosti in neposrednih relacij med
subjekti kot zavezujoče izvirnosti performativnih praks nujno hkrati
konstituiramo tudi že njihovo neizbežno omejitev. Enkratnost in avtentičnost
kreativnega procesa ali neponovljivost dogodka je neizogiben pogoj za njegov
obstoj, a ga hkrati obsoja na stanje nemoči znotraj sodobne industrije
kulturnih proizvodov, namenjenih nenehni množični reprodukciji. Zahteva po
fizični prisotnosti postavlja performativne umetnosti s kvantitavnim omejevanjem
soprisotnih subjektov v kontradiktoren položaj nasproti naraščajoči masovni
konzumaciji drugih medijev.
Novi mediji so razširili
in preoblikovali načine prisotnosti s kombiniranjem fizičnosti in simulakrov, z
razgradnjo teles v prostoru, s simultanimi prisotnostmi, oddvojitvijo telesa in
glasu, podvojitvami, fragmentarnostjo ...
Čedalje večja prisotnost
virtualnih teles, glorioznih teles, teles brez organov, fraktalnih teles,
fantomskih teles in fluidnih teles nas namreč svari pred prihodnostjo, zaznamovano
z odsotnostjo snovnih teles.