Zvočni performans, 2008
Tomažu Gromu se je v petnajstletnem sodelovanju s številnimi gledališkimi
in filmskimi režiserji in koreografi iz različnih razlogov nabralo kar nekaj
zavrnjenih zvočnih in glasbenih ništrcev. Performans je bolj kot ne pretveza,
da sicer neuporabljena, a za avtorja pomembna dela, slednjič le pridejo v
javnost.
Ideja je nastala iz potrebe zlitja umetniškega delovanja na
glasbenem in gledališkem področju. Glasba kot povsem abstraktna umetnost in
gledališče kot predvsem konkretna, stvarna umetnost postaneta osnova za zvočni
performans. Performans se sprašuje o diktiranem in svobodnem avtorstvu, o
razmerju med avtorstvom in zgolj izvajanjem umetniške akcije, med zavednim in
nezavednim avtorstvom, med zavestno kontroliranimi in naključno vzpostavljenimi
pomeni in znaki. Torej premislek o lastnem mediju ustvarjanja, o zavračanju
lastnega medija, ustaljenih postopkih, principih, o pritisku na umetniško proizvodno/potrošnjo.
Z vsemi omenjenimi temami se NIŠTRC ukvarja neposredno in posredno preko
zvočnega in glasbenega materiala avtorja Tomaža Groma. Giblje se znotraj
glasbenega, performativnega in vizualnega polja ustvarjanja.
