Trenutek, ko vse obstane

Fizika. Zemlja se vrti okoli svoje osi s hitrostjo 1600 km na uro. Hitrost gibanja Sonca okoli središča Galaksije je 792.000 km na uro. Rimska cesta se vrti s hitrostjo 270 kilometrov na sekundo, za en obrat pa potrebuje približno 200 milijonov let. Tako hitro bomo med performansom drveli skozi vesolje.

Meta. Neskončno vrtenje je edino stabilno stanje sveta, ki ga poznamo. Tako kot vračanje starih paradigem kot nečesa povsem novega. Podvrženi smo temu repetitivnemu ciklu. Ekspanzionizem se vrača. Puritanizem vzhaja. Suženjstvo se ni nikoli zares končalo. Priča smo trdovratnemu vračanju končnih rešitev. Orjaški zidovi. Modularna taborišča za migrante. Riviere smrti. Še vedno sanjamo o spremembah in večnem miru.

Utopija. Zagotovo obstajajo alternative, ki pa so enako zagotovo zunaj našega dosega. Možnosti, da bi se ustavili, nimamo v svojih rokah. Morda je imel komunistični filozof Evald Iljenkov prav, morda se lahko ustavimo samo tako, da namerno povzročimo samomorilsko eksplozijo. Morda pa nam ta “optimistična” vizija ni všeč. In se vztrajno, obrat za obratom, odvijamo v prihodnost.

Gibljemo se v ciklih – lovimo se, se upiramo in prepuščamo. Telesa, ujeta med silo in upočasnjevanjem, preizkušajo meje svojih navad in težo vztrajnosti. Nekatera silijo naprej – hitreje, hitreje – druga zavirajo in vlečejo proti toku. Eno obstane na robu miru, zavrača naglico. Čas ni nekaj podarjenega; meri se v naporu, raztegnjen in upognjen je po naši volji, je tihi upor neizogibni vleki. Zapleteni v gravitacijo lastnih želja rišemo nevidne orbite, obračamo se proti tistemu ali stran od onega. Kako dolgo je še do naslednjega velikega premika? Kdo bo tu, da bi ga videl? In ali sploh šteje, če se gibljemo še naprej?